Po ulicah Jeruzalema

Peti dan v Sveti deželi
Praznik Brezmadežne smo preživeli zelo pestro, nabito z obiski in doživetji. Pravzaprav smo se danes podali na pot Jezusovega slovesnega prihoda v Jeruzalem, njegovega trpljenja, smrti in vstajenja.
Z očarljivim pogledom na Jeruzalem smo sveto mašo obhajali v cerkvici Dominus flevit, ki se me je najbolj dotaknila pri pridigi. Pa ne zaradi pridige same, temveč zaradi vztrajnega brisanja ali pregledovanja fotk na digitalnem fotoaparatu enega izmed sobratov, ko so se besede pridigarja vztrajno mešale s pritajenim »klikanjem«. Nekako sem imel občutek, kot da Jezusove solze tudi danes »klikajoče« padajo na naše trdo srce in ga mehčajo …
Dopoldanski del smo zaključili v Getsemaniju, kjer so oljke še edine žive priče dogodkov izpred nekaj več kot dva tisoč let.
Popoldne smo Jezusu sledili v ječo velikega duhovnika Kajfa k cerkvi sv. Petra in petelinjega petja. Čeprav je cerkev sodobno in lepo prenovljena, pa ima za svoje temelje globoke jame, ki so služile za vodne cisterne in za ječo. Spustili smo se do tja in občutili vso tesnobo danes lepih in osvetljenih jam. Nato pa smo pri vratih sv. Štefana začeli edinstveni križev pot. Štirinajst postaj po jeruzalemskih ulicah, med trgovci, turisti, trgovinami in barčki … in poželi različne poglede navajenih trgovcev, začudenih turistov, zmrdajočih se mladih do zaničevanja in opravljanja … 
Ja, tudi za molitev je potrebna vera, pogum. Lahko je pričevati za štirimi stenami, težko pa je nameniti nasmeh nekomu, ki te pljuva … To je bil moj prvi križev pot, ki ni bil niti malo »duhoven«, a ravno zato tako zelo globok, da sem ga čutil kot kamen v želodcu. Priznam, oči sem upiral v tla in se bolj kot ne skrival v množici naše skupine, a tudi prejel moč, da sem dvignil glavo in uprl pogled naprej, v mimoidoče in dalje po ulicah …
»Ubogi Božji grob!« je vzkliknil nekdo, ko smo prispeli do cerkve Božjega groba. Kraj, kjer ni tišine, ne spokoja, temveč še vedno trajajoče vznemirjenje rimskih vojakov, romarjev, turistov, sprtih cerkvenih varuhov … priganjanje romarjev zaradi navala je tolikšno, da ni mogoče v miru zmoliti niti očenaša. A sem odšel čisto miren, saj je grob prazen … za molitev pa je možnost kjerkoli in kadarkoli …
Zvečer je na hodniku nastalo vpitje in trkanje na vrata. Ves prestrašen sem se potuhnil in čakal, a hrušč in trušč se je še kar nadaljeval. Opogumil sem se in stopil na hodnik, kjer sem zagledal kopico sester, nekaj »naših« iz skupine, nekaj pa meni nepoznanih obrazov. A mi je bilo takoj jasno: na obisk so prišle sestre HMP, ki delujejo v zavodu v Jeruzalemu. In po dolgem času sem spet spregovoril slovensko … s s. Mileno Zadravec!




Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

Ulcinjske soline in plamenci