Dež v puščavi

Tretji dan v Sveti deželi
Zapustili smo Nazaret in Galilejo ter se odpravili proti jugu Svete dežele po jordanski dolini do Mrtvega morja. Vmes smo se ustavili pod goro Jezusovih skušnjav, kjer nas je najbolj mikala restavracija z naslovom »Restavracija skušnjav«, a je bila ura prezgodnja, da bi se zapodili vanjo … nam je pa voditelj spet po »človeško« predstavil Jezusove skušnjave. Dejansko je šlo za odločitev, izbiro metode ali načina njegovega Božjega oznanjevanja. Lahko bi izbral drugačno pot, a ker je Bog Bog nas ljudi, je izbral edino pravo pot: pot do ubogega, do revnega, do človeka.
Smo pa večinoma vsi dodobra izkoristili četrto redovniško zaobljubo, namreč ne pojdi iz nobene trgovine, ne da bi kaj kupil. Ustavili smo se v neki palestinski trgovini z domačimi izdelki in spretni Arabci so nas dodobra oželi na sebi lasten način – z barantanjem. Če sem imel namen kupiti en spominek, sem jih nazadnje kupil pet! Cena: hm, kaj pa vem, zbijati se da, a na zgubi gotovo niso pristali!
Pot se je vedno bolj spreminjala v kamnito puščavo z vedno manj zelenja. Nebo je bilo oblačno in prav nič prijetno se nismo počutili v tako pustem okolju. Nazadnje je začelo deževati in voditelj je presenečeno vzkliknil, da v svojem tridesetletnem vodstvu skupin kaj takega še ni doživel, da bi v teh puščavskih krajih tako padal dež. Končno smo zagledali Mrtvo morje, ki je res mrtvo, saj vsebuje okoli 25 % soli (ostala morja do 7 %). A najprej smo zavili h kumranskim votlinam, si ogledali ostanke naselbine Esenov, sinov Luči, ki so pričakovali Mesijev prihod in znamenito jamo št. 4, kjer so odkrili najstarejše starozavezne tekste doslej in so postali eden najdragocenejših izraelskih zakladov.
Končno je prišlo na vrsto Mrtvo morje. Vreme sicer ni bilo najugodnejše, a kljub temu se je večina previdno podala v slano-blatne valove. Sam sem rajši pomislil na Ankaran ali kakšen košček hrvaške obale, ki je mnogo lepši in prijetnejši, pa še zaplavaš lahko, tako da mi ni prav nič vleklo v to slanico. Še Jezusu ni uspelo narediti čudeža, da bi ga oživil …
Zgodaj popoldne smo prispeli do Jeruzalema in do našega novega doma, grško-katoliškega patriarhata. Jeruzalem je mesto nasprotij. Sveto mesto treh religij, mesto zvonov in glasov muezinov, glavno mesto Izraela, ki ga hoče tudi Palestina … Umiril sem se v maronitski cerkvi pod našim hotelom. Do zadnjega kotička je v živih barvah poslikana z ikonami svetnikov in bibličnih prizorov. Paša za oči in za molitev srca …
Večerni sprehod po Jeruzalemu se je končal pri salezijancih v zavodu Ratisbonne. Če smo se v Nazaretu ob obisku salezijanske šole počutili kar malo osramočeni, saj so nam pri sosedah salezijankah pripravili pravo pojedino, pa smo zato v Jeruzalemu malo zrasli, saj so nam študentje ponudili vso gostoljubje, ki so ga tudi sestre občudovale …



Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

Ulcinjske soline in plamenci