Evangeljski valovi

Drugi dan v Sveti deželi
Drugo adventno nedeljo smo preživeli pod toplim, že kar vročim soncem, ob obalah jezera s tremi imeni: Genezareško, Galilejsko ali Tiberijsko jezero. Na hribu blagrov se je zdelo, kot da je pomlad. Med mašo smo se skrivali v sencah cvetočih krošenj. V Tabgi ob cerkvi Petrovega primata je večina veselo namočila noge v jezero in upala, da bo lahko hodila po vodi, a tistih čudežnih "kamnov" niso našli …
Malo dlje smo se pomudili tudi v Kafernaumu, kraju Jezusovega delovanja. Mogoče je to romanje zanimivo tudi zato, ker voditelj Gallo vedno pove malo, a bistveno, predvsem pa Jezusa postavlja v stvarne, zelo človeške okvire. Zelo pestro nam je opisal dogodek, ko prav tu Jezusu sporočijo, da ga iščejo njegova mati in bratje … seveda je bilo v resnici veliko bolj kruto, saj tiste čase ni bilo normalno, da bi nekdo odšel tako daleč od doma in govoril take stvari. Zato so ga opravljali, kot to vsi znamo in glas se je razširil do sorodnikov v Nazaretu. Seveda je norost tega človeka legla na celoten Marijin klan in po tedanji navadi so takega človeka zaprli v svoj dom med štiri stene ter tako ublažili sramoto rodbine … Zato so se tudi odpravili ponj, da bi ga odpeljali …
Jezus je tu, na Petrovem domu, ozdravil tudi njegovo taščo … in zlobni je dodal, da ga je Peter ravno zato kasneje trikrat zatajil …
Jezus je tu zbiral svoje učence, ne za to, da bi ga častili ali ker bi jih potreboval, temveč, da jih je poslal. Potrebno je »proč« od Boga, med ljudi! To je pravo krščanstvo. Plovba po jezeru je zopet ustvarila trenutek Božje bližine, ko so se besede evangelija zgubljale ob šumenju valov in v daljavi izginjajoče se obale.
Nazaj grede smo zaokrožili še do Yardenita, kjer reka Jordan nadaljuje svojo pot iz jezera proti Mrtvemu morju. Na tem umetno ustvarjenem komercialnem kraju, spominu na Jezusov krst, smo obnovili krstne obljube, nato pa se je večina zapodila v vodo in se veselo krščevala ter križala po dolgem in počez. Še vidra se je veselo smejala, ko je ob sosednjem bregu plavajoč molela gobček iz vode. Zvedava je zaokrožila še do kraja krstnega čofotanja, a ji nihče ni dal blagoslova …
Zvečer je bilo spet prijetno zgubiti se med nazareškimi ulicami. Kitajca sicer nismo srečali, sem pa zvedel, zakaj so rumeni. Menda zato, ker lulajo proti vetru ...





Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

Ulcinjske soline in plamenci