Tragedija v puščavi, 3 dni do božiča

Nazdravljanje s šampanjcem

Turisti v hotelu nazdravljajo. Na razsvetljenem vrtu hotela goste razveseljuje glasba nekega orkestra.

V puščavi Kakuma si vročičen Tut-Bak vlaži ustnice z blatno vodo in zaman odganja žejo.

»Na zdravje! Jutri gremo! To bo nekaj posebnega … uživali bomo v lepoti in skrivnosti puščave. Lahko noč vsem … se vidimo jutri!«

Na letališču Wilson

Letalo družbe Bruce je pripravljeno za vzlet nad kakumsko puščavo. Potniki so pripravljeni za pot. Iz zvočnikov se po majhnem nairobiskem letališču razlega zadnji poziv.

Druščina je že zaključevala z vkrcanjem, ko jih z rahlo zamudo dohiti še zadnji potnik: bradati misijonar.

»Oprostite za zamudo!« »Kam pa greste, oče?« »V Kakumo. Tam se nahaja otroško begunsko taborišče.« »Afrika je polna beguncev …« »Le kaj počnejo afriške vlade?« »Kakšen obup …«

Tragedija v puščavi

Tut-Bak leži v senci skale z visoko vročino. Malit ga neprestano gleda. Prigovarja mu: »Tut-Bak, Tut-Bak!« Jastreb na nebu prvič  zaokroži. »Tut-Bak, Tut-Bak,« vedno bolj kriči Malit, ne da bi mu ta odgovoril. Tut-Bak je umrl.

Letalo se ob zori dvigne pod nebo. »Čudovito! Kakšna puščava! Kako lepo! Poglejte tam dol peščeno ravan, iz katere štrlijo skale,« komentira geolog Vernor.

»Kako romantičen kraj,« dodata novoporočenca. »Nekdaj se prvinska ljudstva niso bojevala … z življenjem v puščavi se vdihava mir.«

Medtem ko gospod Sack v roke vzame svoj fotografski aparat, gospod Smith z daljnogledom preiskuje puščavo. Nato poda daljnogled misijonarju in mu reče: »Poglejte še vi! Poglejte, kako lepa je puščava!«

Misijonar vzame daljnogled in opazi premikanje … zdi se mu otrok …