Rane, 5 dni do božiča

Rane

Stekla je nazaj v sobo, kjer so jedli in pretresljivo kriknila: »Kristjana sta!« Oče jo je takoj utišal: »Pusti ju jesti in pusti nas jesti!« Fatima je obstala pred fantoma, ki sta začela jesti in ju žalostno gledala.

Prišel je tudi Alì. Opazil je krožnik s hrano, raztreseno po tleh, odšel in se vrnil z novo hrano ter jima jo ponudil. »Stavim, da sta kar precej hodila,« je Alì zamrmral Fatimi v arabskem jeziku. »Ja, precej,« odgovori Tut-Bak. »Znaš arabsko?« vpraša Alì. »Nekaj.« »Od kod pa sta?«

Tut-Bak in Malit v nekaj besedah opišeta njuno zgodbo.

Malit je zaradi obnemoglosti kmalu zaspal in Fatima je opazila, da so njegove noge polne ran. Poklicala je svojo mamo. Prinesla je skledo z vodo, fantu umila noge, jih namazala z oljem in jih povila.

»Mama, ta potrebuje sandale!« vzklikne Alì. Hitro steče proč in se vrne s parom sandal. »Toda ti so vendar od tvojega brata.« »On nima ran na nogah,« ugovarja Alì.

»In ti, vpraša mati drugega, »kako se počutiš?« Tut-Bak sleče razcapano majico in na boku se pokaže odprta rana. »Oplazil me je izstrelek,« je zamrmral.

Mama je očistila rano in jo povila, medtem ko sta Alì in Fatima tiho opazovala.

»Kako lepo je imeti mamo,« še zamrmra Tut-Bak. »Je ti nimaš?« vpraša Fatima. »Ubili so jo.«

Nevaren beg

Naslednje jutro … Pred hišo častnika Mahmuda, Alìjevega in Fatiminega očeta stoji vojaški džip.

Temno je še. Častnikova žena je zbudila otroka in ju pospremila do vozila. Častnik je vžgal motor in živčno dejal ženi: »Pohiteti moramo!« Žena fantoma komaj še utegne podati posodico z vodo in hrano.

Alì in Fatima pozdravljata fanta. »Te boli?« vpraša Tut-Baka. Ko opazi, da Malit ni nataknil sandal, želi izvedeti, zakaj.

»Niso moji.« »Saj sem ti jih vendar dal.«

Alì steče po sandale in mu jih ponovno prinese.

»Gremo hitro, preden se naredi dan,« vztraja oče. Stopi na plin in vozilo se oddalji. Fanta sta skrita zadaj v džipu, pokrita s platnom, da ju ni moč opaziti.

»Mama,« Alì sprašuje mamo, »kam ju oče pelje?« »K njunima mamama.« »Dejala sta mi, da nimata več mam!«

Pri vojaški zapori pred mejo Mahmud hitro opravi. »Inšpekcijski pregled.« Fantoma je že prej dejal: »Ko ustavim pri zapori bodita popolnoma pri miru in tiho.«

Ko je prispel do kenijske meje, je častnik ustavil vozilo in dejal: »Na varnem sta! Pojdita do begunskega taborišča v Kakumi. Vso srečo!«