Krizmena maša v Baru

Na povabilo samega nadškofa msgr. Zefa Gashija, barskega nadškofa in primasa srbskega, sem se z zelo mešanimi občutki odpravil na dopoldansko krizmeno mašo v Bar. Saj veste, da v sem v Črni Gori tudi zato, da se rešim takih "krogov", ki mi v Ljubljani že pošteno najedajo živce ...
A navsezadnje je danes veliki četrtek, spomin zadnje večerje in krščanske ljubezni. Kljub prepričanju, da bo vsa ceremonija potekala v znamenju enega samega klanjanja, slinjenja in lezenja nekam, je bilo vse zelo sproščeno in celo zabavno. Mala čredica 14 duhovnikov, takorekoč vseh iz celotne nadškofije, se je strnila okoli škofa pri maši, nato pa srečanje nadaljevala v nadškofijskem dvorcu, ki je precej večji od bližnje škofove konkatedrale ...
Bila je preprosta slovesnost v hrvaškem jeziku, čeprav se je možakar, član pevcev na koru, pred mašo zelo pridušal, da če bo spet vse v albanščini, bo zapustil cerkev ... Bolj ko so ga po eni strani mirili v izbiri besed, da je ja v cerkvi in je spretno odgovarjal, da je pred cerkvijo in zato lahko reče tudi kaj sočnega, tako so ga po drugi strani zbadali, da je že vse dogovorjeno, da bo v albanščini ... petje je bilo čudovito in ob koncu so vsi zadovoljni zapuščali cerkev.
Bogoslovca, ki sta ministrirala, sta se tudi ravnala zelo po črnogorsko ... Škofova mitra je kmalu obležala kar na oltarju in njegova palica, namesto da bi podpirala dotičnega ministranta, je slonela v cekvenem kotu vse do konca ... bogoslovca pa sta v trenutkih oddiha zasluženo obsedela ...
Pravzaprav sem prvič v življenju prisostvoval krizmeni maši, ko je nadškof z mešanjem in umešavanjem dišečih smol posvetil sveto krizmo in olje za bolniško maziljenje. V Sloveniji smo zelo napredni in menda posvečujemo tudi krstno olje, a v Črni Gori je vse bolj preprosto in bi verjetno trajalo predolgo ...
Nekako spoznavam, da je trend v slovenski cerkvi narediti jo zelo ceremonialno in vedno manj praktično ... mogoče občutki varajo ...
Po dolgih letih sem zopet srečal Alberta in Roberta, nekdanja rakovniška kolega iz študijskih let, sedaj že lepo porejena duhovnika, ki do junija delujeta v tej nadškofiji, nato se vračata na Kosovo ... in spoznal, da leta zabrišejo vse predsodke in potrjujejo dobre stvari. Prav veseli smo bili srečanja, ko smo izmenjali par besed o našem delu.
Da ne pozabim modro misel frančiškana med kosilom, ki pravi o predstojnikih nekako takole: "Človek nikoli ne sme stati za konjem in pred predstojnikom, ker lahko vedno kaj faše ..." Ali pa tale: "Zakaj duhovniki pri maši na veliki četrtek umivajo noge le moškim? Zaradi celebata, saj bi ženskam v krilu le stežka mirno umivali noge ..."
Pa da ne bo kdo mislil, da so le take klatili. Kolikor sem razumel duhovnike (v pretežno albanskem pogovoru med kosilom), so se lotili tudi medjugorske Matere Božje (je prehudo, da bi to zapisal ...), a je pater frančiškan ob koncu vse vrnil, ko je vprašal, kdaj bomo poromali v Medjugorje ...
Pri 24 stopinjah, močnem soncu in cvetoči naravi se mi je občutek za čas kar malo zmešal ... ob takih ljudeh in njihovi veseli hoji za Jezusom, ki jo znajo pokazati tudi navzven, pa sploh doživiš Jezusov nauk: Ljubite se med seboj ...