Dvojna aleluja

Prvo vigilijo sva z Vikijem opravila v Nikšiću v t.i. "lepotici". Malo se je že ozaljšala z novo barvo fasade in notranjosti ... le dež jo še vedno zamaka. Kaj je ne bi, ko pa ima tako streho, da bi ji sploh težko rekli streha ...
Zbrana množica ni bila velika: en duhovnik, pet redovnic, en menih (mislim nase), dva moška vernika in ena ženska vernica. Mirne duše lahko zraven dodam še Marijo, ki je ozaljšano gledala iz kota in pa seveda vstalega Jezusa ...
Sveta noč se je zgodila pri bleščečem soncu ob pol petih popoldne in kljub vsej skromnosti je bilo prav veličastno. Tudi v prometnem vrvežu bližnje ceste, glasovih delovnih strojev bližnjega gradbišča, hrupu tovarne človek lahko doživi Gospodovo vstajenje, če se le to dogaja v srcu ...
Druga, tista "prava" vigilija pa se je zgodila v večernem mraku v Podgorici. Salezijanski ponos so ministranti (?), kar so tukaj gotovo dokazali. Kljub direndaju v zakristiji so slovesnost povzdignili na raven, kot se ji pritiče. Patena, ki je pri obhajilu zletela ministrantu na tla, lahko to le potrdi ...
Drug motiv pa je bil pevski zbor, pravzaprav kar dva, združena v skoraj 50 članski aktiv, ki so lepo vozili med modernimi takti in latinskimi mašnimi deli.
In res ob koncu dneva še slovesna večerja. Najprej blagoslov jedil, poleg klasike sem v košari opazil tudi čebulo, sir in sol, nato pa smo veselo zagrizli v meso ... to se je kaj hitro poznalo, saj sem pod mizo čutil drezanje in brcanje. Ne bi se čudil, če ne bi nasproti mene sedela s. Bernardina! Ko sem že spravljal v mislih skupaj besede, da jih tudi izrečem, se kar sama oglasi in sporoči, da me gotovo brca župnik Janez, ki je sedel poleg nje ... oh, to meso ...
Verjetno tudi ne veste, čigava je telica, ki stoji na meji med Albanijo in Črno Goro in ima glavo na albanski strani, rep pa na črnogorski?
Seveda veselo alelujo vsem in blagoslovljene praznike!

P. S. So rekli, da je telica od krave ...