Pričmir

Ta vikend se je dogajalo toliko stvari, da sploh ne dohajam. Ko človek pozabi na vsakodnevne skrbi in sekiranja, pa čas sploh hitro teče ... lepo soboto in še lepšo cvetno nedeljo je res užitek preživeti nekoliko drugače ...
Naj se najprej ustavim pri novih spovednicah, ki so pravi skriti biseri v najgrši katoliški cerkvi na Balkanu in prvi novi pokoncilski cerkvi v bivši Jugi.
Tisti, ki ste že bili v Podgorici, veste, kakšna je in koliko muke bo še potrebno, da bo dobila kakšno novo podobo, sploh zdaj, ko tik ob njej gradijo novo vzhodno obvoznico, ki povezuje glavno traso Beograd - Bar.
Dve novi spovednici, pravzaprav spovedna kabineta sta topla, prostorna, svetla in zato domača, kamor lahko človek pride, se udobno namesti ali si pretegne noge na fotelju, obenem pa poprosi ljubega Boga za prepotrebne milosti. Še, dobro, da je v teh dneh in danes tukaj tudi presvetli škof, kajti zares vrste so bile pred spovednicami in to med vsemi mašami.
Cvetna nedelja res ni slovenska, a primerna tukajšnji naravi. Zelenje tukaj so oljčne vejice in vejice divjega lovora, ki so še bolj popularne kot oljke. Malesijski prebivalci, ta zanimiva albanska etnična podskupina, ki prebiva med Podgorico in Skadrom, že od nekdaj prisegajo na lovorove vejice, saj jim to ni le simbol Jezusovega prihoda v Jeruzalem, temveč zaradi bodičastih listov ponazarjajo Jezusovo trpljenje in smrt.
Prav tako občudujem domačina salezijanca don Nosha, ki je sicer miren in tih gospod, a vedno najde pravo besedo na pravem mestu. Ob neki priliki je tudi škof umolknil ... Seveda se je "pohvalil" s striptizom pri maši, ko so gospodične snemale svoja povrnja oblačila zadaj pri cerkvenih vratih ... Sobratje seveda v zrak, tudi škof ga je okaral, da bi vsaj njega gledal, ne pa tja. A don Nosh se ne da: gospodične so bile še vedno spodobno oblečene in normalno je, da je gledal k cerkvenim vratom, saj je somaševal. Kako pa bi izgledalo, da bi škofa gledal ...
Mimogrede sva z Vikijem včeraj popoldne skočil k Antonu in Tini pogledat tisto kravo, ki bi jo sestra Bernardina zelo rada kupila, a se je tudi tu vse ustavilo pri otrocih! Seveda z nakupom krave ni bilo nič, razlog je bil le pivo in pretegnitev Vikijevega konjička. Seveda me je preizkušal, kako bom reagiral na vožno, a hvala očku Muleju sem uspešno opravil izpit ...
Tako sem danes, ko je bila prekrasna, topla lovorova nedelja (po malesijsko), imel to čast, da me je Viki peljal na prvi izlet do Rijeke Crnojevića in do Virpazarja. Takorekoč sem ostal brez besed, saj tako daleč od vsakovrstnih predstojnikov, vseh skrbi in mirne vesti v tako značilni črnogorski naravi končno tudi Bog pride do besede ...
Kraj Rijeka Crnojevića je pravzaprav najzahodnejši del, kamor se po vseh mogočih ovinkih okoli mogočnih že skoraj gora zajeda Skadarsko jezero. Ob takem vremenu sem se počutil kot nekje ob jadranski obali ... Ribiči so v značilnih čolnih prihajali in odhajali, dva mladeniča sta celo priveslala, kar ni značilno za Črnogorce, tudi kanuji so bili ob obali ... pravega turizma tu še ni, zato je kraj sicer na pol prazen in hiše se podirajo, a pristna narava ostaja. Tudi kraj, kjer se pije žabam iz ust, mi je Viktor priporočal, a zaradi Noshevih vadušenih govoranc pri kosilu, kjer smo ob mlatenju zajca poslušali njegove štorije o peenih mačkah, nisem bil ravno navdušen nad tem početjem, dokler nisem zagledal vodnjaka z žabami ...
Pa se vrnimo k ljudem. Vsak tretji Črnogorec je pravnik. Ko država sprejema zakone, jih pravna služba pregleda in če v njih najde luknje, jih odobri ... saj drugače ne znajo živeti! In celo uspeva jim.
Pozno popoldne nas je zapustil ljubljeni vizitator nadškof Zef in spet smo svobodno zadihali ... kako ne bi že spet z Viktorjem odbrencljala v center na eno pivo ... Blaž, tale brencelj je jako uporabna stvar in upam, da si ga omisliš tudi na Rakovniku. Naslednjič ga poslikam, da ga boš videl, kako izgleda ...
Za konec lovorove nedelje pa še nekaj, kar sem videl na lastne oči. Na križišču pred centrom je policija v civilnem avtu ustavila državljana in ga primorala, da je zapeljal na stran. Nato se je taisti državljan dvignil iz avta in odkorakal do policijskega vozila na razgovor s policajem. Saj mogoče se motim in je to bil le prijateljski pozdrav, a vseeno me ne bi čudilo, če morajo tukaj državljani do policijskih vozil, da izvejo, kakšne kazni jih doletevajo ...
Pričmir želim vsem, namreč na zdravje po malesorsko ...