Moč našega jezika

Tretji dan potovanja prostovoljke Maje ... Obisk bloga je že tako narasel, da se bojim za lasten obstoj :)

Četrtek, 12. julij 2012

Vse kaže, da danes ne grem v Xai-Xai, ker je klicala Olga in dejala, da je ni doma, da je šla na potovanje nekam na sever, da je mislila na naju, ampak je pozabila sporočit, v glavnem, da ne more … OK. Vemo, koliko je ura. Včeraj še ja, danes pa nič več. Pa nič. Ostane nama še Filicmina, ki tudi živi v Xai-Xaiju, to pa pomeni, da tam ne bomo mogli ostati čez noč, ker njihova hiša ni tako prostorna. Ker je bila ura že devet, sva se morali hitro domisliti, kaj bi radi. Poklicali sva Filicmino in se dogovorili za obisk. Čez pol ure pa naju je zopet klicala Olga, da se je že vrnila s potovanja in da je govorila z Filicmino ter se prepričala, če res pridemo. Bila sem prepričana, da je toliko izmišljevanja zaradi njihovega velikega bahanja pred mano. A to ni več pomembno, danes grem v Xai-Xai.

Sicer kakšne velike predstave o tem mestu nisem imela, doma pa sem na internetu brskala za mozambiškimi slikami in med temi se mi je odprl Xai-Xai. Med potjo se mi je pred očmi neprestano prikazovala ta slika. Realnost je bila malo drugačna. :) Pot s chapijem je trajala tri ure in pol afriške vožnje. Ker je razdalja velika, si takega potovanja najverjetneje ne more privoščiti vsak Afričan. Vožnja je bila malo manj divja od teh, ki sem jih vajena sredi Maputa.

Izstopili sva v Jardinu, kjer sva počakali na naslednjega chapija. Z iskanjem prevoza nisva imeli veliko težav. Andrea je s pol glasnim tonom izgovorila Xai-Xai. V momentu se je okoli naju prikazalo deset ponudb. Tak način je res mogoč samo v Afriki. :) Tu je še en fenomen. Verjetno ne bom nikoli razumela, kako se lahko v Afriki zmeniš za točen čas. Najverjetneje se ne moreš. V chapiju sva bile prve in zgledalo je, da bo vožnja udobnejša kot po samem Maputu. Na parkirišču smo stali dve uri, da se je chapi natrpal do zadnjega kotička. Nič nenavadnega, da so se poleg nas peljale še kokoši in pol kmetijskih pridelkov. Ker je imela Andrea grozen zobobol, je vzela tableto, zaradi katere se ni počutila najbolje in je malo zadremala.

Takrat sem bila v bistvu prvič nekako sama. In to sredi parkirišča v chapiju. Neprestano so okoli mene hodili ulični prodajalci, vsak se je hotel pogovarjati, mi kaj prodati, besede »nao intendi« pa niso zalegle. Spomnila sem se na prve dni v Namaachi, kako sem v skupini, s katero sem delala, dosegla poslušnost in zbranost. Govorila sem po slovensko. :) Ko bi videli izraze na teh prodajalcih! »Poglejte gospod, jst vs čist nč ne zastopm, zato se mi prosem umakente in nč ne bom kupila od vas, ker ste vsi počas že tečni!« A je samo stal, izustil niti ene besedice in se počasi umaknil. No, pa sem jih bila rešena.

V Xai-Xai sva prišli v poznih večernih urah, utrujeni od naporne vožnje. Tisto noč sem prvič prespala v pravi afriški hiši, brez elektrike in z vodo iz vodnjaka. Ko sem stopila v prostor, v katerem bom prespala, sem na steni zagledala črno stvarco. Andrea je posvetila s telefonom. Bila sem tako utrujena, da nisem bila sposobna zganjati panike. Največ, kar sem lahko storila, je bilo, da sem vzela Off in izpraznila skoraj polovico stekleničke. Kar bo, pa bo. Bomo videli! Maja