Skoraj že poročen mulungu
V čast mi je, da lahko na temle blogu ekskluzivno "gostim" prvega od zapisov letošnje prostovoljke Maje, ki je doživela prav posebno izkušnjo Mozambika ... več pa v nadaljevanju. Maja, hvala za tvojo izkušnjo in fotke.
Torek, 10. julij 2012
Bila je beseda, ki je ponujala pot v pravo Afriko. V
revščino, v svet, ki nam ga predstavljajo potopisna predavanja, filmi, v svet,
ki si ga povprečneži ne znamo predstavljati. Vse skupaj se je začelo en dan
pred odhodom. Ker mi portugalščina ne gre najbolje, skušam vsake toliko ob
prisotnosti »neitiv spikerjev« izpopolnjevati jezik. Pri pomivanju posode pri
večerji sem na glas ponavljala fraze, ki mi v Namaachi (izg. Namáši) največkrat pridejo prav: »Lavar
a ropa«. Pa mi je irma Rozalina kmalu dala vedeti, da ne bom prala
oblačil, ker odpotujem v Maputo in Xai-Xai. :) Ker nimam budilke, me je zelo skrbelo, da zjutraj ne
bom zamudila odhoda. A afriške izkušnje so pokazale, da tu dogovorjen čas še
zdaleč nima istega pomena kot v našem svetu.
Prva vožnja s chapijem (izg. čapijem), tukajšnjim lokalnim
prevozom me je stala 70 metikalov (2 evra), trajala pa je dobri dve uri! Ko smo
se vozili po cesti, sem večkrat kar zamižala, saj sem se tako počutila varneje.
Na cesti je prostora za dve vozili, ni pa bilo težav, če se je pojavil še
tretji avto, mogoče na sredini ceste še kakšen pešec, zraven smo prehitevali
velik tovornjak ... noro! V Maputo in Xai-Xai sem odšla skupaj s prostovoljko
Andreo iz Ekvadorja, ki je v Namaachi že pol leta in tekoče govori portugalsko.
Če bi šla sama, bi me po mojem mnenju prodali, ugrabili, izkoristili in kar je
še najhujšega … Že to, da sva šli midve,
ni bilo najbolj varno, saj sva le dve dekleti, ki sta po vrhu vsega še belki!
V
mestu sem bila glavna atrakcija. Kjerkoli sem se pojavila, ni bilo človeka, ki
ne bi pogledal vame. Sprva sem ljudem še pogledala v oči, kasneje pa je bilo
lažje, če sem hodila in ves čas strmela v tla. Počutila sem se kot najbolj zaželeno
dekle na svetu, daleč pred Angelo Merkel, :) pa ne pretiravam. In to vse le zaradi moje barve
kože! Vozniki chapijev, varnostniki v trgovini in pred javnimi ustanovami,
prodajalci na ulici, pešci, predvsem pa moški … oblegana iz vseh strani.
V povprečju sem v Maputu prejela kakih 10 ženitnih ponudb
dnevo. :)
Smešno pa tudi grozljivo, ko moraš zaradi prevelikega pritiska predčasno izstopiti
iz chapija. Na poti iz Museuma do Jardina (dva predela mesta) je voznik chapija
zahteval mojo telefonsko številko. Čeprav sva mu z Andreo pojasnili, da nimam
telefona, je vseeno silil v naju. Dejal je, da naju ne bo izpustili iz avta. Še
sreča, da se je Andrea znašla in predlagala, naj nama on da svojo številko, pa
ga bom poklicala. Takoj ko je začel zapisovati, sva pograbili torbe in izstopili,
kljub temu, da ni bila najina končna postaja. Raje sva pol ure hodili po soncu,
kot pa da bi se znašli v neznanem predelu mesta ali pa še kje drugje. Tebe, »chapa
driver«, pa bom poklicala samo v tvojih sanjah!
V Namaachi, kjer živimo, je šola, ki jo vodijo sestre HMP. Zraven
je internat za dekleta, ki so od šole oddaljena predaleč, da bi se vsak dan
vozile ali pa nimajo urejenih družinskih razmer, ki bi jim omogočile
vsakodnevno šolanje. Namen mojega potovanja je bil, da obiščem družine deklet,
ki so v času počitnic doma med svojimi. Neke vrste misijonska izkušnja.
Dekleta
iz internata imajo veliko problemov. Saj ne, da sem sama popolna, a glede njih si
to vseeno upam trditi. Prvi teden, ko smo bili skupaj v Namaachi, so se pred
nami bahale, ponašale in hvalile, iz kakšnih družin da prihajajo, kako bogate
starše imajo, v kakšnem domu živijo in kako je v njihovi hiši. Slišalo se je
skoraj prelepo, da bi bilo resnično. Seveda tudi ni bilo.
Dve iz med deklet, ki sva jih obiskali, sta Amelia in
Beatrice. Sestrici, ki glede na to, da je Beatrice veliko temnejša kot Amelia,
zagotovo nimata istih obeh staršev. Njuna mama je umrla. V hiši, če lahko tisti
prostor tako definiram, živijo še 4 sestre in bratje. Za njih skrbi najstarejša
izmed njih, ki ima že štiri svoje otroke. Še dobro, da naju je prišla Amelia
pričakat do glavne ceste in smo se potem skupaj odpravili do njihovega hiše.
Sami se ne bi nikoli upali sprehajati po tistih uličicah. Dve frajli, s
fotoaparatom, velikim nahrbtnikom, po vrhu vsega pa še beli! Z mano so se
slišale besede mulungu, mulungu, kar v njihovem jeziku pomeni bel človek.
»Stupid
white man«, ki je svoje čase koloniziral njihovo zemljo in jih naj verjetneje izkoriščal
še kako drugače. Njihov dom predstavlja prostor, velik štiri krat štiri metre,
kjer je televizija, ena postelja za najstarejšo izmed sester in njenega moža,
poleg nje pa bambusova podlaga za vse ostale otroke. Ognjišče imajo zunaj pred
hišo, kje pa je prostor za toaleto, se mi ne sanja. Skoraj vse punce, ki smo
jih obiskale, so se obnašale popolnoma drugače kot prej v internatu. To
zagotovo drži za Beartice. Nerada delam razlike med ljudmi, še posebno pa ne
med takimi, ki jih ne poznam, vendar mi je Amelia nekako bolj pri srcu. V
njenih očeh sem ob najinem obisku opazila sram, ker se je ravno Beatrice tako
ponašala pred mano, na kako »veliki nogi« da živijo doma. Seveda ni pričakovala
najinega obiska.
Ampak Amelia, ne skrbi! Da se le imate radi, to je
najvažnejše! In glede na to, kako toplo ste nas sprejeli v vašem domu, nisem
daleč od resnice. Občutek imam, da bo imela vsaka družina, ki jo bom še obiskala,
svojo zgodbo. Upam, da bo kakšna s srečnejšim razpletom, kot je bil ta pri
Amelii in Beartice. Maja
No, sej je prav, da tudi mulungu Maja spozna, kako je dejansko tam :)
OdgovoriIzbrišiSicer pa, Suhi, pohvale za blog in krasne fotografije.
Fajn se mejte še naprej!
Jernej
:)
OdgovoriIzbrišiSuper, Maja! In še dobro, da se ob toliko ženitnih ponudbah nisi že odločila za kakšno... ;)
Pozdrav tja daleč,
cimra. :)
Maja in Suhi, krasno branje in gledanje potopisov.
OdgovoriIzbrišiLep pozdrav obema, Janja Janc