Zapleti s »sapunom«



V Črni Gori res ni nikoli dolgčas. Tudi pri morebitnem delu ne :) Kdor pozna Katoličko crkvo in salezijansko skupnost v Podgorici, bo lažje razumel vse zapisano, drugi pa naj le pridejo pogledat to čud(ovit)no skupnost.
Končno je skupnost dočakala čas, da se je Občina zganila in začela urejati nov dovoz in glavni vhod v salezijanski kompleks v Podgorici. Ne bi našteval vseh pretrganih inštalacijskih vodov (elektrika, voda, strelovod), niti opisoval načrt in potek dela. Vse to je občinska zadeva. A ker se vse dogaja na »naši« zemlji, skušamo ob tem urediti (bolje popraviti) še kakšno napeljavo. Da zvonovi ponovno zvonijo, bi se dalo opisati v popolnoma drugi zgodbi.
Tokrat pa o dogodkih priprave na elektrifikacijo novega glavnega vhoda. Vhod (kapija) se pripravlja v kotu pri pasji ogradi, zato je bilo do tja potrebno potegniti cevi za elektriko in druge komunikacijske povezave, kar so pred betoniranjem robnikov uspešno opravili hišnik Anton in ekipa delavcev. Napočil pa je tudi čas, da se skozi cev potegne električni kabel. Vse lepo in prav, če se ne bi tukaj vsa stvar zakomplicirala. Kdo ve, kaj je krivo za to? Mogoče preveč ovinkasto položena cev ali prevelik pregib pred jaškom?
Kakorkoli, hišnik Anton je neuspešno potil pot ob klečanju pri jašku in motanju kabla v cev. Tudi z zajlo ni šlo ne z ene, ne z druge strani. Pridružil se mu je še glavni šolski tajnik Marjan in ga spodbujal, naj se nikar ne vda. A ni in ni šlo. Tik pred koncem je vse obstalo. Zato sta se odločila, da naredita radikalen rez: izkopala sta plastičen jašek in izvlekla del cevi, na srečo ne pregloboko zakopane, iz zemlje, da bi naredila obrezo.
Ravno tedaj se pojavi ekonom Viktor, ki budno spremlja dogodke in se pozanima, kaj gre narobe. Po razlagi se ne zadovolji s predajo, temveč sam poklekne ob drugi jašek in z vso silo tišči kabel v cev. Ker tudi njemu ne uspe, se domisli za Črnogorce nekaj nezaslišanega. Kleče ob pasji ograji naroči Marjanu: »Donesi sapun! Brzo, brzo!« Marjan, šepajoč od nogometnih brc, odhiti v hišo in čez nekaj sekund rahlo oznojen prinese klasično trdo milo – žajfo. Ko to vidi Viktor, mu poskoči srce, oči pa se obrnejo k nebu vpijoč: »Dajte me, nebesa, rajši levom, da bom tam trpel, kot pa ob tem […], ki ne ve niti, kaj mora prinesti!«
Marjan v hipu spozna napako in se že na pol poti obrne, ko še Anton kriči za njim: »Donesi onaj plavi … ili zeleni pa čak i žuti sapun!« Končno Marjan, ves preznojen, šepajoč prinese tekoče milo in ga godrnjavemu Viktorju v izobilju toči na roke, da z njim maže kabel in ga potiska v cev. Sam stopim na drugi konec in čakam, da bom videl oz. slišal, kako daleč je kabel. Seveda pa najprej zavoham – sapun. Torej je blizu. A tudi sam sem naredil usodno napako, ko sem na Antonovo vprašanje, če že kaj vidim, odgovoril, da vidim sapun! Marjan in Anton, ki sta prav po črnogorsko spremljala na tleh klečečega Viktorja pri mučnem opravilu, sta bila spet deležna njegovega godrnjanja.
S sapunom je Viktor na Marjanovo in Antonovo začudenje uspel potisniti skozi cev. Seveda se nista mogla načuditi, kako da lahko teološka izobrazba dà tako široko znanje za vsa področja dela, tudi za mazanje kablov s sapunom. A jima Viktor ni ostal dolžan, ko ju je pobaral o njuni moči potiskanja ter se spraševal, kako neki opravljata moške dolžnosti za štirimi stenami, če že enega kabla ne moreta potisniti skozi cev …
A nasmeh se je hitro vrnil na usta, ko je Viktor za vse naročil pivo – in Marjan je spet odšepal ponj. Tokrat se ni zmotil :)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

DB stvari: Harmonika