Zapleti s »sapunom«
V Črni Gori res ni nikoli dolgčas. Tudi pri morebitnem delu
ne :)
Kdor pozna Katoličko crkvo in salezijansko skupnost v Podgorici, bo lažje
razumel vse zapisano, drugi pa naj le pridejo pogledat to čud(ovit)no skupnost.
Končno je skupnost dočakala čas, da se je Občina zganila in
začela urejati nov dovoz in glavni vhod v salezijanski kompleks v Podgorici. Ne
bi našteval vseh pretrganih inštalacijskih vodov (elektrika, voda, strelovod),
niti opisoval načrt in potek dela. Vse to je občinska zadeva. A ker se vse
dogaja na »naši« zemlji, skušamo ob tem urediti (bolje popraviti) še kakšno
napeljavo. Da zvonovi ponovno zvonijo, bi se dalo opisati v popolnoma drugi
zgodbi.
Tokrat pa o dogodkih priprave na elektrifikacijo novega
glavnega vhoda. Vhod (kapija) se pripravlja v kotu pri pasji ogradi, zato je
bilo do tja potrebno potegniti cevi za elektriko in druge komunikacijske
povezave, kar so pred betoniranjem robnikov uspešno opravili hišnik Anton in
ekipa delavcev. Napočil pa je tudi čas, da se skozi cev potegne električni
kabel. Vse lepo in prav, če se ne bi tukaj vsa stvar zakomplicirala. Kdo ve,
kaj je krivo za to? Mogoče preveč ovinkasto položena cev ali prevelik pregib
pred jaškom?
Kakorkoli, hišnik Anton je neuspešno potil pot ob klečanju
pri jašku in motanju kabla v cev. Tudi z zajlo ni šlo ne z ene, ne z druge
strani. Pridružil se mu je še glavni šolski tajnik Marjan in ga spodbujal, naj
se nikar ne vda. A ni in ni šlo. Tik pred koncem je vse obstalo. Zato sta se
odločila, da naredita radikalen rez: izkopala sta plastičen jašek in izvlekla
del cevi, na srečo ne pregloboko zakopane, iz zemlje, da bi naredila obrezo.
Ravno tedaj se pojavi ekonom Viktor, ki budno spremlja
dogodke in se pozanima, kaj gre narobe. Po razlagi se ne zadovolji s predajo,
temveč sam poklekne ob drugi jašek in z vso silo tišči kabel v cev. Ker tudi
njemu ne uspe, se domisli za Črnogorce nekaj nezaslišanega. Kleče ob pasji
ograji naroči Marjanu: »Donesi sapun! Brzo, brzo!« Marjan, šepajoč od
nogometnih brc, odhiti v hišo in čez nekaj sekund rahlo oznojen prinese
klasično trdo milo – žajfo. Ko to vidi Viktor, mu poskoči srce, oči pa se
obrnejo k nebu vpijoč: »Dajte me, nebesa, rajši levom, da bom tam trpel, kot pa
ob tem […], ki ne ve niti, kaj mora prinesti!«
Marjan v hipu spozna napako in se že na pol poti obrne, ko
še Anton kriči za njim: »Donesi onaj plavi … ili zeleni pa čak i žuti sapun!« Končno
Marjan, ves preznojen, šepajoč prinese tekoče milo in ga godrnjavemu
Viktorju v izobilju toči na roke, da z njim maže kabel in ga potiska v cev. Sam
stopim na drugi konec in čakam, da bom videl oz. slišal, kako daleč je kabel.
Seveda pa najprej zavoham – sapun. Torej je blizu. A tudi sam sem naredil
usodno napako, ko sem na Antonovo vprašanje, če že kaj vidim, odgovoril, da
vidim sapun! Marjan in Anton, ki sta prav po črnogorsko spremljala na tleh
klečečega Viktorja pri mučnem opravilu, sta bila spet deležna njegovega
godrnjanja.
S sapunom je Viktor na Marjanovo in Antonovo začudenje uspel
potisniti skozi cev. Seveda se nista mogla načuditi, kako da lahko teološka
izobrazba dà tako široko znanje za vsa področja dela, tudi za mazanje kablov s
sapunom. A jima Viktor ni ostal dolžan, ko ju je pobaral o njuni moči
potiskanja ter se spraševal, kako neki opravljata moške dolžnosti za štirimi
stenami, če že enega kabla ne moreta potisniti skozi cev …
A nasmeh se je hitro vrnil na usta, ko je Viktor za vse
naročil pivo – in Marjan je spet odšepal ponj. Tokrat se ni zmotil :)
Komentarji
Objavite komentar