Zelena dolina

Od Benguele smo se poslovili in se napotili na novo potovanje proti Luandi. Štirje prostovoljci, s. Maribel in Branca ter naš zvesti šofer Gashpar smo se ponovno zbasali z vso prtljago v džip in se odpeljali. V Sumbe smo zavili v notranjost dežele proti Calulu. Odšli smo že ob 5.30, za kar je kriv nihče drug kot predsednik republike Dos Santos. V bližnji Catumbeli naj bi namreč danes odprl novi zaviti viseči most in obiskal še Benguelo. Zaradi tega so odpovedali pouk, napovedali zapore, zapovedali, da se morajo srečanja s predsednikom udeležiti vsi učitelji in po možnosti tudi učenci in ne vem kaj še vse ... precej demokratično, ali ne? Najboljše od vsega pa je bilo, da gradnja še ni bila končana in da ni bilo programa obiska. Seveda nato tudi obiska ni bilo, mi pa smo se vseeno po starem mostu prebili mimo Catumbele.
Ustavili smo se v prečudoviti dolini reke Keve v Parque de Cachoeiras. Ogromni in čudoviti slapovi so nas popolnoma zmedli, saj take Angole nismo navajeni. Ko smo si "opomogli", smo po večinoma dobri cesti, a z še več tablami z napisom desvio (obvoz) puščali za seboj kilometre in kilometre. Zeleni gozd in rdeča zemlja mi nista pustila spati. V mestu Quibala smo imeli popotno kosilo in spet nadaljevali pot. Pokrajina se je spremenila v enolično savano, zato sem si zapisoval kraje, skozi katere smo potovali. Lucala, Kimplina, Mugango, Novo Reino, Sagrada, Luxanda, Xele, Mulumba, Kamungo, Kizou, Luare, Cangulo, Pedra Escrita, Catoto so nekteri kraji ki sem si jih uspel zapisati. Bolj smo se bližali Calulu, bolj me je zanimalo, kako da imajo tukaj v tej divjini tako lepe ceste in vse možne prometne in krajevne oznake. Odgovor sem dobil pri sestri Fatimi, ki nas je sprejela v Calulu. V tem majhnem zelenem kraju med hribi sta doma kar dva vladna ministra. Tudi Bog je najprej sebi ustvaril brado ...
Calulo je lep, skoraj turističen kraj, zaznamovan z rdečo in zeleno. Zemlja in revne barake so rdeče, obdan je z zelenjem. Sestre in salezijanci imajo tukaj šole, zanimivo je to, da je vse skupaj in da ni nobene ograde, ki bi zaokroževala center.
Po ogledu Calula smo še poklepetali s sestro, ki je bila sama, saj so ostale že odšle v Cacuaco pripravljat nedeljsko praznovanje, in pa s koroškimi prostovoljkami, ki tukaj delujejo.