Vzemi svojo posteljo in pojdi ...

... tako nekako je Jezus narocil mozu, ki ga je ozdravil. Vse lepo in prav, ce ne bi bilo to v soboto. In tako se je zgodilo tudi pri nas: v soboto zjutraj smo spakirali svoje postelje (no, vsaj rjuhe in deke) ter se podali na izlet v sosednjo provinco in nje glavno mesto Huambo. Se prej smo po sveti masi cestitali s. Branci za rojstni dan in naceli arasidovo torto v obliki srca, ki jo je spekla s. Maribel.
Stirje prostovoljci, s. Margarida, animatorka Cuca in sofer Gaspar smo se odpravili na dolgo pot. Do Cubala smo prispeli zelo hitro, vsaj glede na lansko leto, saj do tja vodi nova, siroka cesta, oznacena s narisanimi in svetlobnimi talnimi oznzcbami. V glavnem zelo moderno.
Ustavili smo se v Alto Catumbeli, kjer na tipicni angolski pecini stoji lepa cerkev, vidna dalec naokrog. Okoli nje je bilo zelo delavno, saj so zenske "tolkle" manjoko v moko. Pot se je nadaljevala po vecinoma dobri in na novo zgrajeni siroki cesti. Obvoze smo delali le cez reke in kanjone, saj mostovi se niso dokoncani.
Nekaj kilometrov pred Huambom smo se zopet ustavili in si pripravili kosilo. Seveda je bila vecja potreba po olajsanju, zato smo se vsi zapodili v grmovje, pa nas je Gasparjev glas hitro ustavil, sicer bi koga lahko ustavile mine. Huambo in okolica je bil center spopadov zadnjega obdobja drzavljanske vojne, kar se se vedno zelo pozna ...
Huambo sem si predstavljal zelo drugace, kakrsno je. Veliko in lepo mesto z sirokimi ulicami imenujejo tudi Nova Lizbona. Najprej smo sli na lov za Cucinim stricem, kjer naj bi prespali. Cuca seveda ni vedela, kje stanuje, ceprav je ze bila tam. Sodobna tehnika in velika moderna cerkev fatimske Marije sta nam omogocili, da smo se srecali in odpeljali na njegov dom nedalec stran. Seveda smo bili nadvse gostoljubno sprejeti, ceprav smo vecinoma le kimali in se nasmihali. Poleg g. Joseja in zene Victorie ter menda petih otrok je v hisi, ki je kar mali sklop nizkih stavb z notranjim dvoriscem, se kup bratrancev in sestricen pa se kaksna stara mati se najde vmes. Tipicna afriska druzina.
Po afrisko smo se odpocili in se pripravili na ogled mesta. Bil je ze pozni popoldne, ko smo se koncno zmenili, kako in kaj, pa se potem je prislo do sprememb, saj si je Jose, sicer katehet in voditelj raznih skupin v cerkvi, vzel cas in nas kar on popeljal po mestu. Zopet smo sedeli v avtu in se vozili naokrog. Obiskali smo skofovo palaco, a skofa (na sreco) ni bilo doma, kakor kasneje (na sreco) tudi zupnika ne. Center mesta je lepo urejen, zlasti Trg kulture, kjer so vodometi, polno otroskih igral in barvno osvetljene potke ... Odpeljal nas je na trznico, ki pa je lepsa kot kaksna evropska. Betonirane stojnice, popolnoma pokrita in razgibana v treh nivojih se zdi ne afriska trznica, temvec kar mala veleblagovnica. Tudi smrdelo in in nikjer ni bilo smeti ...
Zvecer smo se odpeljali se ven iz mesta in sele ta voznja mi je dala vedeti, zakaj sem v Angoli. Tudi Huambo ima barakarska predmestja, kjer ni elektike in kanalizacije, kjer se otroci igrajo v smeteh in prasni zemlji ... obiskali smo misijonski center ne vem katerih ocetov ob umetnem jezeru. Idilicna pokrajina in misijon z veliko cerkvijo z ranami vojne na vsakem koraku ...
S tem pa dneva se ni bilo konec. Jose in Victoria sta se krepko potrudila in pripravila slovesno vecerjo. In za namecek je Jose praznoval 39. rojstni dan in spet smo slavili. Ko smo se hoteli zahvaliti za vse to, je na dan prisla se prenekatero Josejevo krscansko pricevanje. Dogodki v vojni, podobni tistim iz Bosne in Kosova, pa njegov beg v Benguelo in sprejem pri nakljucni adventisticni druzini, sluzba in druzina ... S takim sprejemom nas je pogostil tudi zato, ker je bil sam delezen enakega sprejema na dnevu mladih v Koelnu pri neki druzini in tega kar ne more pozabiti ... ce ni svet majhen!
Danes smo sli k masi v Josejevo zupnijsko cerkev fatimske Marije 5 minut stran od doma. Masa je bila dostojna, kot se za tako mestno zupnijo spodobi, le da je bila afriska. Pevski zbor, moderni in domaci bobni so dajali ritem, da masa niti za trenutek ni bila dolgocasna. Ce bi kdo videl mladenica, ki je tudi bral berilo, za domacim bobnom, kako je "uzival" ob dajanju ritmov, bi ga pri nas gotovo poslali v diskac, ces da se tako obnasanje v cerkvi ne spodobi. Igral je namrec s celim telesom, ne le tolkel z rokami na opno ...
Jose in Victoria sta nama pripravila tudi zajtrk in kar tezko smo se poslovili. Nazaj grede smo si na hitro ogledali se Sawimbijevo zbombardirano vilo, v kateri je stanoval pred zacetkom revolucije. Kdo je to bil, pa poiscite na Googlu ... Ustavili smo se tudi na starem pokopaliscu, ki se ne razlikuje kaj veliko od evropskih pokopalisc, razen v tem, da tukaj krste s pokojnikom ne zaprejo v marmornate grobove, temvec jih preprosto polozijo v grobnice, da si clovek lahko ogleda (in ce hoce, tudi otipa in se kaj odpre), v kasnih krstah lezijo. Grozljivo ...
Pot nazaj smo preziveli zelo razlicno: od zavzetega opazovanja narave do spanja in jamranja, kam naj ta dva dni umestimo.
Zame je bilo to lepo dozivetje, sploh sprejem pri druzini g. Joseja, a glede na to, da smo tukaj kot prostovoljci, takega "izleta" ne morem ravno odobravati, ceprav so se sestre zelo potrudile, da smo preziveli dva zanimiva dneva. Jaz bom "turizem" zganjal drugje ...