Don Boskove stvari: ura

Tik, tak, tik, tak, tak … Nikoli ne bom izvedela, če sem v svojem življenju natančno kot kaka švicarska ura merila čas ali pa so moji koleščki dajali ritem srcu tega mladega duhovnika.
Spoznala sem ga na dan njegovega posvečenja. Bila sem najdragocenejše darilo. Bila sem čudovita žepna ura tistega časa: iz ohišja nerjavečega jekla na čvrsti verižici. Istega dne me je položil v notranji žep svojega talarja. Pristala sem blizu njegovega srca. Tu sem preživela svoj čas in svoje življenje.
Tik, tak, tik, tak, tak … Z njim je bil vsak trenutek Božji dar. Narekovala sem reden in neizprosen ritem. Zaradi tega je vedno hitel in iznajdljivo skrbel za svoje mlade, ki so kljub mladosti že preveč poznali bolečino in trpkost življenja.
Tik, tak, tik, tak, tak … Ko sem ga slišala govoriti z resnimi in težkimi ljudmi, sem vedela, da me bo potegnil iz žepa in me pogledal. Ko pa je bil z mladimi, je name kar pozabil. Večkrat je med kako igro začel teči. Takrat sem izkoristila njegovo vnemo in kljub pripeti verižici skočila iz žepa, da bi se vsaj na skrivaj nagledala te mavrice veselja, ki je vladalo v Oratoriju.
Tik, tak, tik, tak, tak … Prisostvovala sem tudi najhujšemu dnevu njegovega življenja. Bilo je poleti. Vročina je pritiskala in izčrpavala. Že nekaj tednov sem ugotavljala, da utrip njegovega srca in reden. Nenadoma se je zgrudil. Odnesli so ga v sobo in položili na posteljo ter poklicali zdravnika. Njegov srčni utrip je bil vedno bolj nepravilen in medel.
Iz zgodovine
Julij 1846. Don Bosko se je pod težo dela in skrbi zgrudil. Huda bolezen ga je pripeljala na rob življenja. Mladi v Oratoriju so zanj izmenoma neprenehoma molili in se postili, dneve in noči. Ko je don Bosko ozdravel, so ga zmagoslavno in neizmerno srečni pozdravili. Don Bosko jim je preprosto dejal: »Prepričan sem, da mi je Bog povrnil življenje zaradi vaših molitev, zato ga darujem vam.«
Tik, tak, tik, tak, tak … Dobro vem, kako pomemben je močan in reden ritem za življenje. Ko sem videla zdravnika žalostno zmajati z glavo, duhovnika s svetim oljem in materine solze, sem pomislila na najhujše. Oratorij je ovila težka megla stiske. Žarki veselja so poniknili. Mladi so molili noč in dan.
Tik , tak, tik,tak, tak … Čez nekaj tednov je don Boskovo srce le ujelo pravi ritem. Tudi sama sem se uravnala. Ozdravel je in se vrnil med svoje mlade. Tedaj je napravil slovesno obljubo: »Vsaka minuta mojega življenja je za mlade.« Postala sem tiha pričevalka njegove izpolnjene obljube. Imela sem čast beležiti vsako minuto njegovega čudovitega življenja za mlade.
José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, gennaio 2011)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

Ulcinjske soline in plamenci