Don Bosko meče kamenje

Iz don Boskovega cvetnika

Jože Frellino, pisar na sodišču v Pavii, je leta 1912 »v potrditev prepričanja, da je imel don Bosko svoje mlade vedno pred seboj in jih je nevidno odvračal od slabih namenov, v tem primeru zelo občutljivo«, pripovedoval naslednji dogodek, ki se je pripetil med njegovim bivanjem v Oratoriju leta 1870.

»Zadnjo soboto karnevala smo s tovariši Boerom, mislim da Camagno in Henrikom Ciriom načrtovali pobeg iz Oratorija med večerno spovedjo, da bi si ogledali karnevalsko povorko. Za izhod smo izbrali ozek prehod med hišo Coriasco in cerkvijo, kjer so bila ravno v teku gradbena dela. Z lahkoto smo premagali prvo ograjo iz desk, saj je v njej ena manjkala. Tovariša sta preplezala tudi drugo ograjo, mani pa ni uspelo, čeprav ni bilo težko.

Ob tem sem se, ne vem kako, znašel sredi prostora, nasproti okna, ki je dajalo svetlobo v cerkvene katakombe. Tedaj je od nekod priletelo nekaj kamenja, ki so glasno zaropotali po tlakovanih tleh, a me nobeden ni zadel. Vprašujočim tovarišem na drugi strani sem prestrašen odgovoril, da ne morem preplezati in da name leti kamenje. Nisem zvedel, ali so tudi oni slišali ropotanje padajočega kamenja, saj se o tem nismo menili; so se pa vrnili in na pobeg nismo več mislili.

Nihče nas ni videl pri plezanju čez ograjo in nihče od nas se tega ni spovedal pri don Bosku. A kljub temu me je čez nekaj dni zaustavil in me ob besedi na uho, kar je imel navado početi, vprašal, če sem tedaj pobegnil. Odgovoril sem mu, da ne in pustil me je naprej.«

(prim. Memorie Biografiche, X, 109)