Ančka in figa mož

Že dolgo tega sem se v prijetni družbi nasmejal pesmi, ki je nastala ob praznovanju 100-letnice prihoda salezijancev na Slovensko. Kopijo sem si zaslužil z zaupanjem in ker je od takrat preteklo že 11 let, sem se odločil, da jo objavim in da ostane nekje zapisana.
Brez slabih namenov, a v poduk nadutosti je pred vami, ker vem, da bo le redkokateri od bralcev spoznal resnične osebe v tej resnični zgodbi. A če že osebe poznam, tako kot poznam posrednika, pa ne poznam avtorja. Zato naj mi oprosti za objavo ali pa me pozove k umiku.
Namen objave je na hudomušen način grajati cerkveno razslojevanje Božjega ljudstava, ki se je v teh 10 letih še bolj poglobila, na žalost. To pa vemo, kam pelje ... a ker je smeh pol zdravja, vam želim: Na zdravje!   

V vseh časih so žive Gorenjke slovele,
vesele kot Ančke bilo ni nobene,
nad vsemi kolarji vihtela je nos,
ga najde nazadnje, ki bil ji je kos.

Kjer cerkev rdeča v nebo se vzdiguje,
tam roj salezijancev že sto let domuje,
med brati s kolarji ga skorajda ni,
ki Ančki Gorenjki vsaj znan se ne zdi.

In njo presenetiti zlahka ne bo,
saj dobro ve Ančka, kdo da je kdo,
možé vse kolarske prav hitro užene,
od njih ne ostane skrivnosti nobene.

A glej ga, zgodi se po maši ji enkrat,

še v sanjah porekla bi: »To pa nobenkrat!«

Ugleda med njimi bratca s kolarjem,

popoln neznanec stoji za oltarjem.

Kdo neki postavnež je slinastih ust,

našemljen možakar ni, saj še ni pust,

da sam salezijanec razreši uganko,

pozdravit gre Ančko kot najboljšo znanko.

Pred njo se ustavi in mož se zravna,

se skloni h gospici, ji roko poda,

jo prime, jo zgrabi, potegne jo više,

podrgne ob brk jo, si ustne obriše.

Obstane zdaj nemo cel roj salezijancev,

vsa truma, vsa četa teh Ančkinih znancev:

»Ta iz naše ni fare, ta naš ni nikoli,

s kolarjem se šali, tak hodi okoli.«

»Ne, fantje,« poreče neznani zdaj glas,

»ta mož iz nebes se je spustil med vas,

da danes pred vami iz božjih se ran,

človeštvu prikloni, ves Bogu vdan.«

Odtlej te prikazni nihče ni pozabil,

sam sveti se mož je v Ljubljano povabil,

na Anini roki je usten odtis,

relikvija pristna, neizbrisen vtis.

[Po ljudskem glasu zapisal brodnik Nemo, 30. 11. 2001]