Pridi k Svetemu obličju
Iz don Boskovega cvetnika
Italijansko mesto Lucca, 1879. Don Bosko se je v spremstvu salezijanskega ranatelja in obkrožen s skupino spoštovanih gospodov namenil v katedralo, da bi počastil "Sveto obličje". Tako se namreč ljudsko imenuje čudežni križ, ki ga hranijo v Luccu že od 7. stoletja. Pravijo, da ga je naredil sveti Nikodem. Redko ga izpostavijo v javno češčenje, zasebno pa ga pokažejo le najpomembnejšim osebnostim, pa še to pri zaprtih vratih. Don Bosku ni prišlo niti na misel, da bi prosil za tak privilegij.
Ko so prihajali po ulici, je zrak presekal močan vzklik: "Blagoslov!" Bila sta oče in mati s svojim dvajsetletnim sinom, ki je bolehal za sušičnim hrbtnim mozgom. Mladenič se je zelo težko gibal, noge je vlačil za sabo in ni mogel sam stati na njih.
Don Bosko se je približal. Vsi so pokleknili. Ljudje so se nagnetli vse naokrog. Komaj je blagoslovil bolnega mladeniča, so ga starši s težavo dvignili. "Naredi kakšen korak, da te vidimo."
Mladenič je poskusil: premikal se je brez pomoči. Don Bosko mu je dejal: "Pospremi me. Počastit grem Sveto obličje." V pogovoru sta se napotila naprej. Mladenič je z don Boskom napravil kakih dvesto korakov brez pomoči. Ko je minilo prvo začudenje, so ljudje začeli hrumeti, zato so pretreseni starši sina odpeljali domov.
(Prim. Memorie Biogrefiche, XIV, 60)
Italijansko mesto Lucca, 1879. Don Bosko se je v spremstvu salezijanskega ranatelja in obkrožen s skupino spoštovanih gospodov namenil v katedralo, da bi počastil "Sveto obličje". Tako se namreč ljudsko imenuje čudežni križ, ki ga hranijo v Luccu že od 7. stoletja. Pravijo, da ga je naredil sveti Nikodem. Redko ga izpostavijo v javno češčenje, zasebno pa ga pokažejo le najpomembnejšim osebnostim, pa še to pri zaprtih vratih. Don Bosku ni prišlo niti na misel, da bi prosil za tak privilegij.Ko so prihajali po ulici, je zrak presekal močan vzklik: "Blagoslov!" Bila sta oče in mati s svojim dvajsetletnim sinom, ki je bolehal za sušičnim hrbtnim mozgom. Mladenič se je zelo težko gibal, noge je vlačil za sabo in ni mogel sam stati na njih.
Don Bosko se je približal. Vsi so pokleknili. Ljudje so se nagnetli vse naokrog. Komaj je blagoslovil bolnega mladeniča, so ga starši s težavo dvignili. "Naredi kakšen korak, da te vidimo."
Mladenič je poskusil: premikal se je brez pomoči. Don Bosko mu je dejal: "Pospremi me. Počastit grem Sveto obličje." V pogovoru sta se napotila naprej. Mladenič je z don Boskom napravil kakih dvesto korakov brez pomoči. Ko je minilo prvo začudenje, so ljudje začeli hrumeti, zato so pretreseni starši sina odpeljali domov.
(Prim. Memorie Biogrefiche, XIV, 60)
Komentarji
Objavite komentar