Ozdravljen, ne da bi želel!

Iz don Boskovega cvetnika

Nekega dne leta 1884 je don Bosko odpotoval v Mentone, kjer mu je dobra poljska družina obljubila dar. Ko so v pismu dobili potrditev, da res pride, so obvestili vse svoje sonarodnjake v bližnji okolici in tako jih je prišlo dvajset iz Nizze, nekaj iz Monaca in Cannesa. Vseh skupaj se jih je zbralo kakih štirideset. Ker so vedeli, kako je z njegovim zdravjem, so se diskretno domenili, da ga ne bodo utrujali čez mero; vsak se je pripravil, kaj bi mu želel povedati in mu zastavil vprašanje tako, da bi nanj odgovoril le z da ali ne. Tako so lahko z njim govorili vsi, ne da bi pritiskali na njegovo utrujenost.

Ko so se sprejemi končali, so don Boska prosili, če bi lahko obiskal nekega hudo bolnega starega duhovnika. Za zdravnike je bil primer že zaključen. Don Bosko je takoj odšel k njemu, a ga je našel na robu zavesti. Na vprašanje, kako se počuti, ni dal nobenega znaka, da ga je slišal.

Tedaj mu je don Bosko močno zakričal na uho: »Me ne razumete? Poznate don Boska?«

»Don Boska? Da, poznam ga. In zakaj?«

»Jaz sem don Bosko. Mi ne boste nič povedali?«

»Kako? Vi …«

V hipu je sedel na posteljo in želel vstati. Sestra je pomislila, da se mu je zmešalo, a stari duhovnik je vztrajal: »Če ti rečem, da želim vstati. Obvesti župnika, naj se mu ne mudi; nisem več tako bolan, da bi moral prejeti bolniško maziljenje.«

Dejansko je vstal, se pogovarjal in naslednji dan prisostvoval pri don Boskovi maši.

(prim. Memorie Bigrafiche, XVI, 40)