Sobotni dan

Zacelo se je ze vceraj na vecer. Pri soseih cez cesto so imeli zurko. Ke v Angoli ocitno ne poznajo zakona o javnem redu in miru, ne zakona o nocnem kaljenju miru, smo bili delezni disco glasbe tja do jutranjih ur. Naviti wooferji so stresali sipe nase hise, vsake toliko se je slisala se ostala glasba, ki niti ni bila slaba, a vseeno bi bilo boljse, ce bi bili celo noc pri sosedih, kakor se obracali v postelji ...
Dan je minil mirno, imel sem cas, da sem prebral 300-stransko knjigo Ognjeno srce, ki mi jo je posodila Sasa. Pravzaprav sem kot vedno kar padel v knjigo, kjer Eritrejka Senait opisuje svoje otrostvo, kako se je je hotela mati znebiti, kako je postala otrok vojak, kako jo je oce pretepal in kako je zazivela v Nemciji ter si sedaj tam celi rane strahov in bolecin otrostva. Zalostna, a resnicna zgodva Africanke, ki sem jo lahko prestavil kar v dezelo, kjer se nahajam, saj je (bilo) tudi v Angoli veliko otrok vojakov.
Vsake toliko sta v sobo vdrle Janja in Sasa, ki jima je bilo baje dolgcas, nikakor pa nista hotela sester vprasati, kje so kljuci, da bi sli pripravljat delavnice. Sploh sem dobil obcutek, da sta kar malo razdrazeni, ker sestre po stirih letih obiskov slovenskih prostovoljcev se vedno ne znajo slovensko. Njiju namrec ze ne bo nihce zezal, zakaj ne govorita portugalsko! Jaz sem pa mislil, da se Slovenci nadvse hitro prilagajamo vsemu tujemu! Letosnji prostovoljci so ziv dokaz, da temu ni tako.
Zvecer smo se odpravili v zupnijo k mladinski masi. Iz pogovora zadaj v zdipu sem si zapomnil, da se vozimo kot vrece krompirja, Andrej pa je se pripomnil, da bi lahko s. Maribel sla na tekmovanje Camel tropic, tako je divjala po luknjah Calumbotãa.
Zadoneli so sosednji zvocniki, ocitno bo spet veselo ... verjetno imajo vikend party!