Sagrado Coração de Jesus
Prah se je dvigal za zipom, ko smo z zamudo hiteli dalec na obrobje Benguele. Puscavski pogled, prah namesto zemlje in kamenja ter nesteto novih barak in his, ki rastejo iz zemlje namesto dreves ...
Peljati bi se morali z zupnikom Santiagom, a je imel do vrha nalozen dzip, zato nas je do podruznice zategnila s. Maribel. Sagrado Coração de Jesus praznuje prvo leto svojega obstoja. In slovesnost pod plocevinasto in sotorsko streho je bila kar se da slovesna, masa trajala je okrogle 4 ure, nato pa se prava angolska veselica.
Med maso je osem parov obljubilo zvestobo, skupnost pa je sprejela tudi 150 novih kristjanov, malih in velikih. Kaj takega se ne da opisati! Pari so se predstavili in zupnik je vprasal skupnost, ali se lahko porocijo ... verjetno je bilo tako v prvih krscanskih skupnostih. Tudi "masovno" krscevanje je potekalo tako sprosceno, brez ceremonij, modnih pist in ne vem cesa se. Se Andrej je krepko pripomogel k slavju, saj je verjetno krstil vsaj toliko otrok kot prej v Sloveniji v vsej svoji duhovniski karieri ... Seveda si je Santiago ob blagoslovu vode za krst, ko jo je pomesal, roke obrisal kar v - masni plasc!
Po masi smo se malo postopali po prasnatih tleh, ko so nas povabili na kosilo. Oltar se je spremenil v mizo, polno dobrot: fundzi, riz, omake, zelenjava in obara so se kar naenkrat znasli v piskrih, dobili smo porcelanaste kroznike in vilice. In to sredi puscave, sredi nicesar ... Santiago je z eno roko drzal dve gajbici Cuce in jo veselo delil ... In na koncu je novoporoceni par razrezal se torto! Najbrz ne bom imel se kdaj bolj odstekanega kosila.
Tudi pot domov je bila zanimiva. Santiago je v dzip spravil poleg mene in Andreja se stiri katehete in katehistinje, pa dva petelina in kozo, moko, olje, testenine, ki so jih darovali pri masi, med potjo pa pobral se dve zenski z dojenckom. Ko smo prispeli domov v center, se je zgodilo naslednje (upam, da mi sestre ne bodo zamerile!): Santiago je vzel petelina iz dzipa, ju stlacil med noge kipa Lavre Vicuñe, ki stoji pred hiso in zakrical sestram: "Kure za sestre!" Tukajsnje sestre se niso prav nic zmrdovale, saj Santiaga ze poznajo. Salezijanskega veselja pri nas res ne manjka.
Peljati bi se morali z zupnikom Santiagom, a je imel do vrha nalozen dzip, zato nas je do podruznice zategnila s. Maribel. Sagrado Coração de Jesus praznuje prvo leto svojega obstoja. In slovesnost pod plocevinasto in sotorsko streho je bila kar se da slovesna, masa trajala je okrogle 4 ure, nato pa se prava angolska veselica.
Med maso je osem parov obljubilo zvestobo, skupnost pa je sprejela tudi 150 novih kristjanov, malih in velikih. Kaj takega se ne da opisati! Pari so se predstavili in zupnik je vprasal skupnost, ali se lahko porocijo ... verjetno je bilo tako v prvih krscanskih skupnostih. Tudi "masovno" krscevanje je potekalo tako sprosceno, brez ceremonij, modnih pist in ne vem cesa se. Se Andrej je krepko pripomogel k slavju, saj je verjetno krstil vsaj toliko otrok kot prej v Sloveniji v vsej svoji duhovniski karieri ... Seveda si je Santiago ob blagoslovu vode za krst, ko jo je pomesal, roke obrisal kar v - masni plasc!
Po masi smo se malo postopali po prasnatih tleh, ko so nas povabili na kosilo. Oltar se je spremenil v mizo, polno dobrot: fundzi, riz, omake, zelenjava in obara so se kar naenkrat znasli v piskrih, dobili smo porcelanaste kroznike in vilice. In to sredi puscave, sredi nicesar ... Santiago je z eno roko drzal dve gajbici Cuce in jo veselo delil ... In na koncu je novoporoceni par razrezal se torto! Najbrz ne bom imel se kdaj bolj odstekanega kosila.
Tudi pot domov je bila zanimiva. Santiago je v dzip spravil poleg mene in Andreja se stiri katehete in katehistinje, pa dva petelina in kozo, moko, olje, testenine, ki so jih darovali pri masi, med potjo pa pobral se dve zenski z dojenckom. Ko smo prispeli domov v center, se je zgodilo naslednje (upam, da mi sestre ne bodo zamerile!): Santiago je vzel petelina iz dzipa, ju stlacil med noge kipa Lavre Vicuñe, ki stoji pred hiso in zakrical sestram: "Kure za sestre!" Tukajsnje sestre se niso prav nic zmrdovale, saj Santiaga ze poznajo. Salezijanskega veselja pri nas res ne manjka.
Vam pa dogaja na polno.
OdgovoriIzbrišiMislim, da boš spet prišel nazaj z vsemi žavbami namazan :-)
Lepe slikice in upam,da ti masinca fajn služi. Besede pa še vedno dobro kuješ v stavke, kljub temu, da se jeziš na tamkajšno hitrost tehnike, neta in omenjaš utrujenost.
Berem in požiram te napisane besede, ter si pred sabo rišem živo sliko vašega misijonarjenja.
Pogumno naprej in se brememo.
Hahaha posledica hitrega tipkanja je zatipkanje :-) Besedo brememo zamenjaj z beremo.
OdgovoriIzbrišiUživajte in bodite pridni!
Ja, masinca kar sluzi, le vedno bolj prasna je ... se bojim, da jih bom fasal, ko jo vrnem.
OdgovoriIzbriši