Petkovo popoldne s skorajšnjimi nočnimi morami

Zgodilo se je marsikaj. V samem vrelišču pred semestrskimi počitnicami otroci počnejo vse drugo, damo tisto ne, kar bi morali. No, saj ni tako hudo. Še vedno se učijo angleščino, z veseljem hodijo v ambulanto, pa tudi na delavnicah so delavne in zraven pokažejo vse lanske lastnosti …

V zavodu se pod novim vodstvom tudi kaj dogaja. Tako so prišli trije delavci, ki bodo med počitnicami prenovili in uredili toaletne prostore. Prostor za spanje so dobili v »naši« hiši, kjer smo doslej kraljevali Mateja in Eva ter midva s Pajom. Nič posebnega, če se ne bi zgodilo nekaj strašnega, napredvidljivega, groznega in ne vem kaj še. Vsaj po besedah tistega, ki se mu je to zgodilo.

V naši hiši imamo tudi material za naše delavnice. In zato se večkrat zgodi, da ključ zaokroži med prostovoljci, ki hitijo iskat razne stvari za pripravo ali za same delavnice. Zadnje dni se je prav tako dogajalo, da se je ključavnica vhodnih vrat bolj na trdo odklepala … In tako se je zgodilo, da je polovica ključa ostala v ključavnici, druga polovica pa v roki. Nič nenavadnega, če med njima ne bi bilo več povezave. Ključ se je zlomil. Vrata zaklenjena, ključavnica zamašena, prostovoljec, katerega greh se lahko pove, ime pa ne, pa v skorajšnjo paniko. Ostali pa v skorajšnji smeh.

Vse skupaj je »strokovno« rešila Katarina, ki je prehitela samo ravnateljico ir. Dolorindo in s pinceto uspešno izvlekla ostanek ključa iz ključavnice. Problem je bil torej rešen. Skoraj. Drugi in zadnji ključ za to ključavnico imajo delavci. Ir. Dolorinda se je z njimi dogovorila, da si bomo pač izmenjavali ključ, oz. puščali vrata priprta. Če bi že kdo hotel kaj ukrasti, bi to tako lahko storil tudi pri zaklenjenih vratih.

Ker je bil včeraj zadnji dan pouka in ker bo odšlo večina punc iz internata domov, je bila zvečer še slovesna »suha« maša, nato pa slovesna večerja s torto in krajši program za slovo. Nekako smo se poslovili od punc, kapnila je kakšna solzica, vse skupaj pa se je zavleklo tja do desete zvečer in še malo čez.

Prijetno utrujeni, malo otožni, razneženi in ne vem kakšni še, smo se vrnili nazaj do naših dveh hiš. Ko smo v drugi hiši še spili čaj ali pivo ter pokomentirali večer, se je ugotovilo, da so vrata prve hiše zaprta, delavci pa spijo … Tako se je prva nočna odprava neuspešno lotila trkanja in zbujanja delavcev. Sledile so teorije o vlomu, zlomu ključavnice, snemanju mreže z okna, a smo vsako kaj hitro opustili.

Sledila je druga in zadnja odprava pred vdajo in spanjem na tleh druge hiše, v kateri spi druga polovica prostovoljcev. Tokrat smo uspeli prestrašiti enega od delavcev in mu nekako odpovedati, naj odpre, ker bi radi do svojih postelj. Uspelo je in ko smo varno in preizkušeno uredili brezključavnično odpiranje drugih vrat te hiše, smo se vrnili nazaj k drugi polovici prostovoljev in seveda morali vse razložiti … to pa je trajalo : )

Se mi zdi, da z odhodom otrok na počitnice še zdaleč ne bo dolgčas …