Polovička

Nedeljsko popoldne drugega tedna v Namaachi. Končuje se zanimiv vikend, pester in zelo razgiban. Evangelij današnje nedelje nam predstavi priliko o usmiljenem Samarijanu, ki pomaga pretepencu na cesti … vsaj pri današnji maši je salezijanski magister pristno, živahno in dolgo razložil slednji odlomek: mimo pride duhovnik (magister) in gre mimo; pretepenca vidi tudi novinec (salezijanski kandidat) ter ga pomiluje; na cesti ob Zavodu Marije Pomočnice, kjer se je zločin zgodil, ga opazi protestant, ga naloži v avto ter zapelje do bolnice na vrhu hriba, plača vso oskrbo in ko se vrne iz Svazija, bo doplačal še ostalo, kar bo potrebno … Mislim, da komentar aktualizacije evangelija ni potreben, ne za tukajšnje okolje, pa tudi za naše doma ne!

Mineva polovica našega prostovoljskega bivanja v mozambiški Namaachi. Nočem hvaliti, a zadovoljno lahko potrdim, da so letošnji prostovoljci več kot odlični. (Vsaj z mojega vidika : ) Mogoče sem se bal za Matejo in Kristino, ki imata svoj specifičen karakter, a ponižno priznam, da sem se motil. Bal sem se, kako se bo vživel Pavel iz Črne Gore, ker je pač Črnogorec, a moram svoje predsodke opustiti. Vem, nihče ni popoln, najmanj jaz sam, a tako zagnanih, vedno in povsod prisotnih prostovoljcev pri vseh dejavnostih in prostem času v svoji kratki zgodovini še nisem imel. Več pa ne bom hvalil, da ne bo kaj narobe : )

Seveda se s tem ne strinjajo vsi. Včeraj je pristopila ravnateljica s. Dolorinda in mi naložila par krepkih. Priznam, pretiravam. Niso bile krepke, le kakšna skrb se vedno najde. Sestre se čutijo odgovorne za nas, zato jih pač skrbi, če se gremo kopat na slapove ali odidemo zvečer na kakšno pivo. Sestre so sestre, jaz sem salezijanec, a mladi prostovoljci so kot vsi ostali mladi tega sveta, le da del svojega časa preživljajo drugače. Zato pa še niso nune in ne salezijanci. In bolj ko jih omejujemo, slabši smo v njihovih očeh. S tem ne mislim, da meje ne obstajajo, a je velika razlika med bodečo žico ali zeleno ograjo … In nenehni boj med dobrim in zlim me utruja. Boj med sistemom in spremembami me teži. Vedno bolj in bolj … Kako izstopiti iz sistema, ki me je naredil takega kot sem, me izoblikoval, da bi pričeval v tem svetu, ne v »sistemskem« svetu …

Da ne bom preveč filozofiral, se rajši spomnim včerajšnjega popoldneva. Macuacua, kraj na koncu sveta, za katerega sem lani dejal, da ga še obiščem. In včerajšnji popoldne smo se odpeljali na planjavo, zaraslo s savansko travo in tu pa tam kakšnim bolj ali manj suhim drevesom ter kolibo v bližini. Kraj, ki izumira. Maja je dejala, da je to kraj, kjer ljudje živijo. In nič drugega. Ker dejansko ni nič drugega. Na prste prešteti odrasli in nekaj več otrok z iskrivimi očmi in nenehnimi pogledi ob obisku belcev. Kot prošnja v Svetem pismu: zaradi enega pravičnega naj Bog prizanese temu kraju … Zame ostaja najlepši kraj, ker se nima s čim ponašati …

Tudi sobotni večer je bil v znamenju skorajšnje prekršitve, čeprav smo dobili vsa dovoljenja za večerni izhod. Ne mislim, da je treba žurirati do onemoglosti ali se paziti vsake sapice, ki v teh krajih pišne skozi razbito okno, vendar pa si ne moremo zatiskati oči, da se današnji mladi povezujejo, vključno s prostovoljci, na drugačen način. Povezuje jih glasba, ples in pijača. Uf, boste porekli, tri stopnice pekla … Ja ljubi Bog, koliko pa jih še dobimo na limanice klečanja v cerkvi?! Klečanje v cerkvi je lahko tretja ali četrta stopnja, ko mladi spoznajo vrednost Božje prisotnosti. A začetek je v današnji realnosti: to pa so kraji, kjer se mladi družijo. Obrobni mladi, izgubljeni mladi, zapuščeni mladi, ne tisti mladi, ki jih imamo ovite v vati in skrbno negovane ali ki so že formirani ni je delo z njimi čudovito …

Tukaj ni nič drugače. Mladi Namaašani (ne pozabimo, da so Afričani) gredo v sobotah zvečer ven, v barake z glasno muziko, na ples, na razmajen biljard, na pivo, ki si ga zaradi pomanjkanja delijo ne na pol, temveč na četrt. Bližina meje pa omogoča omamo v obliki bolj ali manj kvalitetne trave …

To je tudi tukajšnja realnost. Dobra in slaba. In ne vidim razloga, da prostovoljci, polnoletni in samostojni, ne bi smeli »pričevati« v teh okoljih. Pričevati sem dal v narekovaj, ker ne gre v prvi vrsti za Božje pričevanje, temveč za človeško, mladinsko pričevanje. Prostovoljci so mladi kot vsi ostali, a s svojim delom za druge, razdajanje, so velik vprašaj ali klicaj med tukajšnjimi mladimi, da se splača vlagati v soljudi, da spoznajo, od kod njihova moč. Mladi v teh okolji spoznavajo prijatelje, ideje, idole, če hočete, in kakšne bodo spoznali, če nas v teh okoljih ne bo? Če pa se sol pokvari, kdo jo bo solil …

Že sveti Avguštin je dejal nekaj v tem stilu: barbari uničujejo rimsko kulturo, a sprejeti njihov način življenja in vedenja pomeni ponižati sebe, toda prenesti Kristusa mednje, da jih prekvasi … No, tega tako ni rekel, mogoče mislil, mogoče pa se celo motim (preverite v filmu : )

Spet filozofiram … Vsi smo preživeli in danes so vsi prostovoljci na rednem delu med dekleti internata in mladimi na oratoriju. V prej omenjeni pridigi današnje jutranje maše je magister novincev naštel vseh sedem zakramentov in še enega za povrh: sveta nevednost ... Ne bom več dolgovezil, temveč se spomnil na tisti skriti blagoslov, ki nam ga je dal Peter ob odhodu z Rakovnika. Najbrž ne bi bil tako učinkovit, če bi ga naredili slovesnega, vsem navzočega … Ali pač?