Spet se dogaja

Danes je ponedeljek, 15. julij, in za nami je že polovica naše avanture v Mozambiku. Toliko se je že zgodilo, da  sploh ne morem in tudi nimam namena opisovati, itak nikogar ne zanima, kakšni ljudje so tukaj, kaj nosijo v srcu, kaj v glavi in kaj na sebi. Sem prepričana, da tudi nikogar ne zanima, kaj se dogaja z nami – prostovoljci, ki, kot je lepo zapisal Marko v enem izmed prejšnjih prispevkov, sklepamo nova poznanstva, prijateljstva in vezi, ki so preveč kompleksne, da bi jim dala ime. Vem, da je čisto odveč pripovedovati, kaj delamo med tukajšnjimi otroci, kako so nas sprejeli, kako smo jih vzljubili. Prav tako je odveč pripoved o najmanjših in najmlajših, skoraj sirotah, ki ne poznajo starševske ali bratske ljubezni, le trdo roko in disciplino, ki je včasih hladnejša in bolj boleča kot klofuta.

A če vas ne zanima, bom pripovedovala sebi, za poznejši čas, ko bom spet v mali Sloveniji gulila knjige in ignorirala slovenski strup in ignoranco.

Tukaj so ljudje takšni, kot so bili ustvarjeni – preprosti, neposredni in konkretni. Afrika resnično je zibelka življenja. Če Evropejcu vzameš službo, denar, hišo in status, bo izumrl, medtem ko Afričan ne potrebuje drugega kot ljubezen in pripadnost. Vsakič znova me navduši, kako znajo povedati vse, kar jim leži na duši in prositi ali zahtevati tisto, česar si želijo, pa tudi vzeti brez vprašanja ali dovoljenja. Pa vendar nihče nikomur ne zameri in ne očita, ker imajo te stvari tukaj nekakšen nerazložljiv naraven potek, ki ga ne more ovirati niti razum niti dostojanstvo. V sebi ti ljudje nosijo pristnost, ki jo sedaj prvič vidim in okušam – neprecenljivo. In prvič me ni strah ljudi.

Kar se prostovoljcev tiče, bom pisala s svojega vidika, ker vem, da imajo drugi drugačnega in nočem posploševati. Res hodimo ven kar pogosto, res se družimo z domačini, ki so tako kot mi željni pestre, raznovrstne in razigrane družbe, novih poznanstev in prijateljstev. Res spijemo kozarec ali dva in res plešemo in če je to pot v pekel, potem grem raje iskreno tja, kot s klečanjem hinavsko v nebesa. Z mano se dogaja … metamorfoza. Živela sem v blodnji, da sem izoblikovana osebnost, ki ne potrebuje drugega kot malce izobrazbe in sreče v življenju, pa bom lepo živela. Pomota. Sramota, da mora človek tako daleč, da pride nazaj, ampak mi ni žal, da sem šla. Sramota, da ti ljudje, ki jih ne poznaš, pokažejo kdo v resnici si, bližnji pa o tebi slikajo impresionistične slike – lepe, ampak motne. Počnem stvari, ki si jih prej nisem znala niti predstavljati, ker … Ker sem mislila, da jih nisem vredna. Prvič me ni strah sebe.

Ljubezen. Zdi se, da je to resnični odgovor na vse. Tukaj se z otroci igram družino. Jaz sem mama, oni so otroci, vsak hoče v naročje, da svojo glavo nasloni na moje prsi in mi ovije roke okoli vratu, da ga pobožam dvakrat po glavi, poljubim na lice, potem pa ga spustim iz naročja na prostrano igrišče. Starejše punce se rade pogovarjajo. Predvsem o fantih, pa zaljubljenosti, sanjah o prihodnosti … Rade se učijo. Vzamejo vse, kar jim lahko ponudiš in to s takim veseljem, navdušenjem in hvaležnostjo, da se ti milo stori pri srcu in jih naučiš še več, kolikor dejansko znaš sam. Ne vem, od kje črpam. Razlagam jim matematiko, pa je nisem nikoli znala niti marala. Učim jih glasbeno teorijo in igranje klavirja – dve stvari, ki sta se mi vedno zdeli preveč skrivnostni in zahtevni, da bi jih kdaj obvladala. Žgečkam jih po trebuščkih, ki so kot veliki baloni pripeti na njihova telesca in so mi jako sumljivi za gliste. Lovim se z njimi tako dolgo, dokler od utrujenosti ne popadamo po tleh, potem pa z dlanmi, prislonjenimi tesno na prsni koš ugotavljamo, kako hitro nam bije srce. Po večerji  jim s Kristino deliva tablete. Poleg tablet se da dobiti tudi objem za lahko noč – večina vzame oboje.

No, zdaj pa še naš urnik za naslednja dva tedna: vsak dan molimo rožni venec skupaj s puncami in vsaj eno sestro. Vsako nedeljo gremo k sveti maši, ki traja najmanj dve uri z nazorno in nedvoumno razlago in prikazom prvega in drugega berila ter evangelija. Za vsakogar je vsak dan na voljo sveta maša, ki tudi traja najmanj eno uro. Molimo čisto vsak dan – pri vsakem obroku in kot že rečeno, zvečer s puncami, potem pa še vmes po potrebah in namenih. Telesno se obnavljamo predvsem ob večerih, ko si z »razkuževanjem želodca« izperemo tudi strupe, ki so se v nas nabrali čez dan, ali čez teden, mesec, leto … Da ne bo pomote: večeri potekajo tako, da se večina od nas umije – telo in zobe, potem pa gre spat, da se zjutraj zbudi pripravljen na izzive novega dne. Poslanica, ki jo poslušamo vsako jutro, sicer ni od papeža, je pa lepa in prisrčna: »Bom dia crianças! Bom dia ti-tia!« In to je vse, kar potrebujem. Ostalo moram vložiti sama. Svoj trud, svoje delo, svojo predanost, svoj čas, svojo vero, svojo voljo in svojo ljubezen.

Jana Hernavs