Nedeljsko popoldne na konju

Z nekaj zamude smo Vinc, Maja in moja malenkost prispeli do Slepška pri Mokronogu, natančneje do Šole jahanja Viktorija. Razlogi za zamudo so "modre" narave in ni to mesto, da bi se znašal nad čudnimi "forami" modrih mož ...
Čeprav smo s Tonijem in Natašo, pa tudi z njihovimi ljubljenci že stari znanci, sva z Vincem imela nekaj cmoka v grlu. Najina zadnja učna ura jahanja se je odvila lanskega oktobra in človek hitro pozabi ... a časa za pomilovanje ni bilo. Treba je bilo skrtačiti konje, jih osedlati in jim natakniti uzde ... prvo opravilo ni težko, pri drugem in tretjem pa mi je na pomoč prijazno priskočila Nataša, saj bi sam verjetno kaj narobe zapel in zvezal ...
Zopet sem bil na konju! Spomin mi je za trenutek odjadral v otroška leta, ko smo imeli tudi doma konja Borisa. Nekako pri petih letih me je stric Jernej celo posadil nanj. A vseeno se v tistih letih nisem spoprijateljil s konjem. Ne vem, zakaj. Zdel se mi je ogromen in strašen in ta strah je ostal. Poleg tega pa so konji pametni in čutijo, kaj misliš v njihovi bližini! Smejal sem se edino takrat, ko sem spoznal bratranca - Borisa. Seveda mi pri petih letih ni bilo jasno, kako mu je lahko ime Boris, če pa je to vendar naš konj!
A po lanski pripravi v Viktoriji sem se otresel tega strahu in lepo usedlan čakal na naš popoldanski potep. Zajahali smo. Maja Westo, Vinc Janeza, jaz Beauty in seveda Toni živahnega Alda, pa še en "konjski" navdušenec svojega konjička, ki jima na žalost ne vem imena. Kriva je starost ... Peterica oz. deseterica se je postrojila in se napotila po lepi asfaltni cesti proti Debencu ...
Beauty je silno rada Janezu rinila v ta zadnjo in sem jo komaj brzdal. Če bi si Janez slučajno omislil kakšo brco, bi je gotovo bil deležen jaz in ne Beauty! Pot se je vila po zgodnjespomladanski dolini in se vlekla tja, kjer sem mislil, da je konec sveta. Asfalta je zmanjkalo in začel se je McAdam, ki se je počasi zgubljal v gozdno pot.
Zanimiva je taka ježa, ki te pomiri, osvobodi in prevetri. Vsak je poskrbel za svoj del navdušenja. Janez je vsake toliko veselo zaokrožil z glavo in pri tem pljunil daleč nazaj. Največ je pokasiral Vinc, a tudi blizu mene je kaj priletelo. Z gozdne poti smo krenili na stezo, ki se je izgubljala v breg, gosto poraščenim z grmovjem.
Prav hitro se je umirjena ježa spremenila v majčkeno odisejado. Vsaj zame, ki sem bil prvič na taki poti. Treba je bilo v strm breg, premagovati ovire, podrta debla, močne veje. Medtem ko sem sam razmišljal, kako bi se tem oviram ognil, je Baeuty samodejno usmerjala svojo pot in odlično premagovala nastavljene ji ovire!
A kljub tej spretnosti se mi je malček maščevala, verjetno zaradi moje nejevere. Sredi goščavja se je vejevje tako zgostilo, da ga je bilo treba umakniti. Beauty se je nekaj časa sama spopadala z njim, nato pa obstala. Seveda sem se gentelmansko nagnil naprej, prijel za veje in jih privzdignil. Beauty je izkoristila priliko in ko sem jih dvignil nad njeno glavo, se je veselo pognala naprej. Toda nad njeno glavo sem imel še svojo! A zanjo to ni bilo pomembno, saj sem posledice čutil jaz ...
Prečkali smo čudovito jaso in prispeli do Gornjega Zabukovja nekje pri/nad Trebelnem. Vreme je streglo, da je kaj in pogled se je raztegoval od bližnjih Gorjancev s Trdinovim vrhom in smučiščem Gače na jugu pa vse do samega očaka Triglava daleč na severozahodu in na videz mnogo večjega Kuma. Ko prispemo do Tonijevega očeta, nam ta pove še, da se z nekaj deset metrov oddaljenega hribčka vidi tudi Snežnik. Slovenija na dlani ...
Konji so si dali duška med borovci, mi pa smo se premaknili pred hiško in sonce je poleg nas božalo prazne vrčke piva, saj se je vsebina kaj hitro znašla na pravem mestu.
A po prijazni postrežbi in veselem klepetu je bilo treba naprej. Pot je bila še dolga in dan se je počasi prevešal v tretjo četrtino. Po cesti in travni dolini smo se spustili do dolenjskega "blejskega jezera", le da je bila tu na otoku hiška za race, rac pa nikjer. Konji bi kar drveli, tako da smo jih težko brzdali ... spet je bil čas za postanek, a tokrat smo ostali kar v sedlih. Aldo je šel pogledat svojega sina, pa se nista kaj prida zmenila ... še stari ata Janez se ni oziral na morebitna izlivanja naklonjenosti.
Tudi tukaj nismo mogli brez postrežbe. Stric je prinesel borovničke in kruh. Mislim, da ni potrebno pojasnjevati, komu je kaj pripadalo. No, edino Maja se je vzdržala vsega. Po kratkem klepetu smo nadaljevali pot. Beauty je že kar sama obračala ...
Čakal nas je še zadnji kos zanimive poti, ob kateri sem se spomnil risanega filma Spirit. Ga priporočam! Pogled s "konjske" perspektive je jako zanimiv, še najbolj me je stiskalo ob gozdni poti, polni listja in kamenja, ki se je zarezovala v strm bukov breg. Beauty si je želela hoje po zunanjem robu, jaz pa sem z grozo gledal nekam v globoko grapo in zdelo se mi je, da izgubljam tla pod nogami. Ko ti noga s konjskega hrbta binglja takorekoč v globel, ni nič kaj zanimivo še gledati v tisto smer ...
Tudi moči so pojenjale. Beauty je na trenutke naporov dihala kot - konj, sam pa sem že čutil, od kje mi rastejo noge! Počasi sem si želel, da ne bi več izvajali kasa, saj so tudi noge postale mehkejše ... po dobrih štirih urah ježe je za novinca to menda dovoljeno! A sklenili smo krog in prispeli na cilj. Ob ponovnem stiku z trdimi tlemi sem se počutil peresno lahkega in nekako me je tudi pri hoji kar privzdigovalo. Bilo je res super in gotovo ne zadnjič. Da se poslužim izreka, ki sva ga s Patricijo iznašla že pri vzponu k izviru Boka: selektivni spomin je odlična stvar!