Ildivostično ali slovenska zateglost

Začetek vsega je bil zelo slučajen. Pogovori okrog skupine Il Divo, čekiranja na YouTube, vrtenja njihovih komadov, izkušnje s koncertov. In nato informacija, da pridejo v Ljubljano. Slučaj je bil tudi, da sem si vzel čas in dobil prostor na njihovem koncertu v Hali Tivoli. Pred tem spet čekiranje informacij o koncertu, postavitvi, odru.
In zgodil se je večer D. Oder je bil velikanski, prevelik za Halo Tivoli, a veličasten. Kot da ne bi bil v Sloveniji. Hala se je mirno polnila. Sam sem dobil prostor v parterju v relativni bližini odra, ki se je zajedal globoko v parter. Nastop je bil prav tako veličasten. Orkester vrhunski, pevci Il Divo skrajno profesionalni, na trenutke skoraj Keni po gibih in pretiranih kretnjah in obraznih mimikah. A vseeno domači, dostopni in nasmejani.
Ko je orkester zaigral s polno močjo, ko so ritem vodili bobni in bas kitara, katerim so se pridružili štirje glasovi, me je stresalo v kosteh. Res veličasten koncert z dobro glasbeno podlago in občudovanja vrednimi glasovi, za katere še vedno ne razumem, od kod jih Il Divo jemlje ...
A v nekem trenutku me je zbodlo nekaj popolnoma drugega, kar nisem opazil še na nobenem koncertu. Res da sem navajen bolj rokovskih koncertov, kjer po navadi vsi skačemo, a vseeno. Občinstvo v parterju je bilo neverjetno statično, narejeno, brezizrazno! Dobil sem občutek, da so tu le zaradi tega, ker tu morajo biti ... Človek na takem koncertu ne more pričakovati "divjanja", a prepustiti se vsaj malo vibracijam, ki se širijo ...
Bolj ko je Il Divo dvigal navdušenje, bolj ko so pevci spodbujali k aktivnemu sodelovanju, bolj se mi je zdel parter mrtev. Ne bi dvomil za moški del, a ženski del populacije je bil takorekoč negiben, tog, strog. Očitno se premožnejši (karta za parter je bila kar zasoljena, no, tudi za tribune ni bila prav nič poceni) ne znajo sprostiti. Obiskovalci na tribunah so bili že zdavnaj na nogah, se premikali, ploskali in žvižgali, spodaj pa nič ...
Končno se je na povabilo Carla nežnejšemu spolu, dvignila neka dama v sprednji vrsti, malo pomigala z boki, že jo je moški ob njej na silo posedel nazaj na stol! Seveda je dober izgovor, da je zastirala streljajoče poglede občinstva ... Da ne omenim zaključka: ene same samcate roke gospe daleč naokrog so se dvignile nad glavo. In vsem se je strašansko mudilo. Parter se je praznil, še preden so se Il Divo vrnili in odpeli še dve pesmi! Ja, raja na tribunah je bila upravičeno deležna zaključnih pozdravov in pomahov Il Diva, saj so prav ti vzdrževali navdušenje v dvorani ...
A človeško nečimrnost je presegla umetniška atrakcija. Ki napolni dušo in dvigne srce. Seveda tistim, ki ju imajo.