Don Boskove stvari: odeja

Sem le groba odeja, ki se ne hvalim z veličino, a vendarle dajem toplino in udobje tem, ki me uporabljajo, še posebej v mrzlih in vlažnih nočeh. Na turinski tržnici Balôn sta me kupila čuden duhovnik in njegova mati. Odnesla sta me v bližnjo vlažno in hladno bajto.

Iz besed teh dveh sem ugotovila, da sta me kupila kot nadomestilo za drugo odejo. Dobri don Bosko je pri sebi prenočil nekaj mladeničev, ki so naslednje jutro izginili z odejami vred. Don Bosko je poskus prenočevanja ponovil čez nekaj dni, a je šlo še slabše: odnesli so tudi slamnjače. Trepetala sem za lastno prihodnost: tema dvema pogum očitno ni upadel.

In res. Nekega večera v maju je lilo kot iz škafa. Don Bosko in njegova mati sta pravkar povečerjala, ko je nekdo potrkal na vrata. Bil je premočen petnajstletnik, ki se je tresel kot šiba na vodi. »Sirota sem.. Prihajam iz Valsesie. Zidarček sem, a še nisem našel dela. Zebe me in ne vem, kam bi šel …« »Pridi,« je dejal Don Bosko. »Sedi k ognjišču, da se tako premočen ne boš prehladil.«

Mama Marjeta je pripravila malo večerje. Nato je vprašala: »In sedaj, kam boš šel?« »Ne vem. S tremi lirami sem prišel v Turin, a sem že vse zapravil.« Tiho je začel ječati. »Prosim, ne pošiljajte me stran.«
Marjeta je pomislila na odeje, ki jih ni bilo več in me nejevoljno oplazila s pogledom. »Lahko bi ostal tukaj, a kdo mi pravi, da mi ne boš odnesel še loncev?« »Oh, ne, gospa. Res sem revež, a nikoli nisem kradel.«

Don Bosko je stopil ven na dež po nekaj opek. Zložil jih je v štiri stebričke in nanje položil nekaj desk. Potem je stopil do svoje postelje, iz nje vzel blazino in jo položil na deske. »Tukaj boš spal, dokler bo potrebno. Don Bosko te ne bo nikoli spodil proč.« Dobra mati me je razgrnila preko fantiča in me zavila, nato pa ga povabila k molitvam. »Ne znam«, je dejal. »Bova pa zmolila skupaj«, je odvrnila. In tako je bilo. Zatem mu je z materinsko ljubeznivostjo pripovedovala o potrebnosti dela, zvestobe in vere.

Iz zgodovine

Salezijanci so v tem govoru mame Marjete odkrili pravo »besedo za lahko noč« (kratek nagovor voditelja ustanove), s katerim se navadno konča dan v salezijanskih hišah. Don Bosko ga je označil kot »učinkovit in uspešen ključ moralne vzgoje.«

Še meni je bilo všeč, čeprav sem le nevedna uboga odeja. Tiste noči sem skrbno pazila na fanta in na njegove sanje, ki so se vrtele okoli vsega, le na pobeg ni bilo nobene misli. Koliko fantov sem že odela  od tiste noči!
José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, marzo 2013)