Nenačrtovana pot lepote

Črna gorata dežela, odeta v eksplozivno zeleno; prijatelji, ki to pokažejo tudi na zunaj; domačnost, v kateri ni jamranja, temveč ponos in neverjeten optimizem; skupnost, po kateri se Bog ne razodeva v strukturi in črki zakona; iznajdljivost, ki ni razumljena, a tudi ne sebična …

Vse to so nametali sunki vetra, ki so se zaganjali v dvokolesnik, s katerim sva z Vikijem hitela na ogrevalno vožnjo čez vence črnih gora do zeleno modrega morja, ki se je kopalo v soncu. A veter naju ni ustavil, tudi policaji naju niso obremenjevali, mogoče kakšen tovornjak, ki je puhal gost dim ekološke takse. Pa se nisva dala motiti niti temu, saj se nama ni nikamor mudilo.

Petrovac, mimo katerega sem nekajkrat že hitel, je zanimivo malo mestece, ki ima na dobrih 10 metrih dolžine kar štiri prijetne gostilnice, polne stolov in mizic, stisnjenih pod velikimi senčniki, s pogledom na morje in bližnji otoček s cerkvico.

Ležerni utrip se meša z ropotom mehanizacije, ki zaljša podobo mestu, čakajočemu navalu turistov, ki so že poslali prvo izvidnico … Srečanje s pravoslavnim duhovnikom in prijeten klepet na promenadi je odstrl neznatno, a zanimivo poslastico odnosov v duhovno-političnem svetu vzhodnega krščanstva, zasidranega in razvijajočega se v tej deželi.

Po polaganju ovinkov in mrzlem pišu z zasneženih severnih gora sva zaokrožila še do stare črnogorske prestolnice Cetinja. Kdo bi si mislil, da bom tu srečal sestro Marino, prvo sestro, s katero sem kdajkoli bil ob neprimerni uri na še bolj neprimernem kraju :). (= ob 21. uri pred davnimi leti sva odhitela v center mesta v picerijo po pico, a ker še ni bila pečena, sva sedla za šank in spila pijačo, nato pa se na začudenje vseh s kvadratno škatlo odpravila nazaj domov nahranit naju in ostale moške in ženske člane dveh na videz nekompaktibilnih redov. Vam je zdaj jasno?) Čeprav je sedaj »oberica« glavne sestrske hiše v Cetinju, sva spet obudila nekaj spominov in obrala nekaj kosti.

V zraku so se že čutili bližnji prazniki, saj so sestre pripravljale - ne pirhov, temveč prave pravcate domače "nudlce"! In to toliko, da sva bila z Vikijem prepričana, da so za celo njihovo provinco, pa se je sestra le nasmejala in dejala, da bodo ti ostali kar doma ...

Veliki teden se je začel. Ne čemerno, temveč globoko; ne suhoparno, temveč polno; ne običajno, temveč izredno … ne prisežno, temveč presežno. V tem letu sem se naučil, da je treba stvari dojemati ne preveč abstraktno, temveč življenjsko. Tudi take duhovne. Nismo duhovi in angeli, smo ljudje in naš duh se mora nekam nasloniti. Jezus je naslonil svoje življenje na križ. Svoje utelešenje je Bog dovršil prav na križu. Od tu naprej pa se lahko začne duhovnost …