"Pustite male k meni ..."

Zjutraj se mi enostavno ni dalo vstati, zato sem "presprical" jutranjo maso. Tudi dopoldne ni bi bogve kaj prida. Oblacnost se je vlekla tja do 13. ure, kar se je vsem malo poznalo.

Uspel sem celo priblizno za silo urediti ritem dopoldanske delavnice, da smo jo zaceli tocno in nato skupaj koncali ter otroke spravili domov. Prejsnje dni se je dogajalo, da so se kar pomesali med ucence v soli, ko imajo odmor, jim pojedli se kaksno malico in se kaj ...

Popoldan nas je cakala dolga pot do Dom Bosco, a pot je bila vseeno prijetna. Ko takole opazujem vse te umazane, smrkave in zapacane otroske obraze, ki so najsrecnejsi, ko me drzijo za roko, sem enostavno srecen tudi jaz ... pa ne zato, ker bi jim umazanijo privoscil, temvec ker zanje to ni pomembno.

In kako ne bi vzel v narocje malcka, ki se je spotaknil, ves utrujen od dolge poti, verjetno lacen, skrivajoc debele solze, ki so spolzele po licih in naredile kanalcek v prasnem obrazu? Tu enostavno pozabis na bolezni, na kihanje in krehanje, ko bacili veselo potujejo sem ter tja ... tu je lepo obcutiti topel dih ob svojem obrazu, cutiti roko, ki se oklepa vratu ...

Naj bo to moja danasnja molitev namesto mase.

Sedaj pa sibam peci palacinke ... ce ratajo, povem jutri!