"Nori" vikend

-
Tukaj veckrat zmanjka elektrike, pa tudi nafte v generatorju, zato smo tisti cas res na dopustu ... A to ni razlog za mojo zakasnitev. Saj komaj pridem na vrsto pri racunalniku!
Ta vikend je bil res zanimiv. Vceraj popoldne so se Kristina, Lavra in Roni odpravili na Acaponte, benguelsko trznico. Odprava je bila skrbno nacrtovana in predvidljiva: Jamba, tukajsnji animator jih bo vodil, sli bodo s taksijem - kombijem, nakupili vse zeljene (predvsem turisticno zanimive) stvari in se zadovoljno vrnili. Zacetek je res bil tak, konec pa ne cisto. Prisli so kar melce z dolgimi nosovi, saj zeljenega niso dobili. Ja, tukajsnja trznica je majhna, prodajajo vse in se vec, kar ljudje rabijo za prezivetje, turisticnih spominkov, originalnih CDjev pa na zalost nimajo ...
No, tudi to je Angola!
Zvecer je bilo ze vse ok, Roni je sprozil prvi resni napad smeha ne le pri Lavri, temvec pri vseh, tudi sestrah, ko smo prevedli, da govori prlescino in tako so tudi sestre razumele, od kod prleska portugalscina ...
Zvecer sva s Kristino odsla k mladinski masi v cerkev. Masa je bila dolga, pridiga v stilu kaksnega protestantskega pridigarja, zanimiva pa se mi je zdela misel o samomoru. Pri pridigi je kaplan Chico najprej spregovoril o tej temi, ki je tako razsirjena v Evropi in razvitem svetu. Ko je vprasal, kaj to je, nekateri sploh niso vedeli. Ce se mi s tem ubadamo kot s tabu temo, pa je za Angolce to krasen in enostaven primer, kaj se zgodi s clovekom, ki ima vse, izgubi pa smisel ... revscina je res obsodbe vredna, a pehanje za bogastvom pelje prav v to norost.
Se eno stvar opazam tukaj: k masi pride tudi kaksen tak, ki bi ga pri nas vrgli na cesto, namrec pijan, zadrogiran ... res moti maso, a vsaj ni osamljen in ceprav mu v tem stanju nihce ne more pomagati, ima vsaj obcutek blizine ... tudi taki imajo pravico do nebeskega kraljestva ...

Nedelja je minila - nedeljsko. Zjutraj masa, (skoraj) slovesno kosilo, popoldne pa kopanje v Atlantiku. Lavra in Kristina sta pogumno zaplavali, nato pa se predali soncnim zarkom, nato sva se v vodo podala se jaz in Roni. Seveda nismo bili sami. Otroci so se kot mravlje zbrali ob nas in "obcudovali" nasa bela telesa ... morje je bilo prav prijetno in sonce je prijalo.


Pozno popoldne sem skupino, ki je bila v Centru, naucil bans Kranjski Janez v angolski razlicici (Um Angolano). Mogoce se bo tudi ta bans prijel tako kot lani Banana in Hiska, ki sta letos prerasli ze kar v himno, ki nas spremlja povsod, kamor pridemo ...

Sledil je obisk "zurke" ob koncu tecaja za slascicarstvo, ki je potekal tukaj v centru. S. Maribel je pri vecerji zlobno pripomnila, da ce je ze tecaj bil bol tako, je bil zakljucek toliko bolj zurerski. Res ni manjkalo pijace in hrane, sploh pa ne tort, ki so jih udelezenci naredili. Tudi sestre nas znajo pozabavati. Pri vecerji je s. Margarita spomnila na tisti disko, pa je s. Maribel takoj od nekje potegnila sladoled, ledene kocke in amarulo ... in naredili smo si mini festo za konec nedelje!

Komentarji

  1. Renato20. julij 2008 ob 22:59

    Prav danes smo na Kapeli imeli mašo, ki jo je daroval g. Snoj. Prijetno petje evangelija smo slišali in zelo zanimivo pridigo o osvoboditvi človeka. Toda kako naj se moderen evropejski človek popolnoma osvobodi, če je zvezan v zaporu materialnih dobrin? V tem delu sveta nimamo pomanjkanja potrebnega, ampak imamo veliko pomankanje ODVEČNEGA! In zaradi tega je veliko ljudi duhovno nesrečnih. Revščine se nebi bilo potrebno nikomur sramovati, vendar bi se marsikdo moral sramovati svojega bajnega bogastva.
    Pri pridigi sem se spomnil na vas štiri junake, ki ste v kraju, kjer ljudje trpijo pomanjkanje potrebnega, pa so vseeno srečnejši od nas in ne razmišljajo o samomorih. So svobodnejši in če imajo denar, ga imajo; pri nas pa nimajo denarja- denar ima človeka.
    Suhi, ponosni smo na vas- štiriperesno deteljico. Pa še za vsakega ena misel:
    SUHI- nekaterih reči ne moreš narediti, dokler se jih ne naučiš, drugih se ne naučiš, dokler jih ne narediš;
    RONČI- od ene vrste dela se najbolje odpočijemo tako, da se lotimo drugega;
    KRISTINA- bolj, kot delo, ki smo ga opravili, nas utruja delo, ki ga še nismo;
    LAVRA- odgovorni smo za tisto, kar naredimo, pa tudi za tisto, česar ne;
    PA ŠE ZA VSE SKUPAJ- NAJVEČJA NAGRADA ZA TRUD NI TISTO, KAR ZANJ DOBIŠ, TEMVEČ TISTO, KAR Z NJIM POSTANEŠ!

    Naj vaše delo vliva obilo olja v svetilke življenja angolskih ljudi in naj vaše plemenite misli prižigajo plamen v njihovih srcih!

    OdgovoriIzbriši
  2. Renato21. julij 2008 ob 09:57

    Suhi, včeraj smo pri kosilu imeli za posladek sladico, ki jo je naredila Sonja. Čokoladno testo s smetano v sredini- tako imenovano pingvin pecivo. Ko je videla tvojo an(golo) sliko na plaži, je v smehu rekla: glej , pingvin pecivo...
    Obljubila mi je, da ti bo naredila to pecivo, ko se vrneš. Si moreš mislit, koliko dobre volje si ji naredil?

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

-
Slika
Mogoče smo zaradi trenutnega položaja otopeli za občutljivost mnogih. V boju za vsak dan pozabljamo na mnoge preizkušnje, ki se sicer niso zgodile nam, a bi se nanje lahko odzvali drugače. Sicer pa ni treba daleč nazaj, danes nas ne gane več niti včerajšnja tragedija. Ogledal sem si film Dobra laž (prevod po mojem slabem znanju angleščine The good lie). Seveda sem takoj napel oči, ko sem videl ljudi od "spodaj". A dejstvo, da je film ameriške produkcije, takoj sproži nekaj zavor, zato sem se ga lotil z mero previdnosti. Govori o sudanskih begunskih otrocih (1983), ki so se uspeli prebiti do kenjiskega begunskega taborišča, od tam pa po mnogih letih v Ameriko. Tu se mi je pojavila misel na samopoveličevanje Amerike, obljubljene dežele, pa vendar me je presenetilo, da film prikaže vsaj nekaj zadreg in napak ameriškega sistema in njihovega pogleda na ostali svet. Potek filma se iz krute sudanske morije prelevi v tragikomično prilagajanje zahodnemu svetu, ki ga sudanski b...
Preberite več

Neukrotljivi ogenj

-
Slika
Prejšnji teden mi je Maja sporočila, da so na komercialni televiziji predvajali film, ki je govoril tudi o Mozambiku in družbeno-politični situaciji proti koncu prejšnjega stoletja v Južni Afriki. Takoj sem šel brskat v strica gogleta in našel celotni film ter si ga pogledal (ob tem pa se učil afriške angleščine, afrikaansa, celo šangana). Neukrotljivi ogenj me je pritegnil tako kot že nekateri dobri, a nepoznani filmi, ki opisujejo izkoriščanja, trpljenje in boje afriške celine. Akcijska zgodba, posneta po resničnih dogodkih, me je pritegnila v svojih drobcih na meji med Mozambikom in Južnoafriško republiko. Ne glede na moje minimalno poznavanje in izkušnjo v tem delu sveta film odlično predstavi značaj prebivalcev tega področja, kot jih je v dolgih letih izobikovala tako kolonizacija kot kasnejše državljanske vojne in divje izkoričanje bogatega sveta: nezaupljivost, predvidljivost, izigravanje in boj za lastno preživetje. Pokrajina, ljudje in pogledi so pravi. Prav tako s...
Preberite več

Španski vici

-
Slika
Za zaključek "napornega" tedna je posijalo toplo sonce in za našo hišo se je znašla čreda ovac ... za odmor med dolgočasnim predmetom Bog in zgodovina pa nam je profesor natrosil nekaj španskih vicev. V Barceloni pride na obisk k prijatelju Luis z zažganimi ušesi. Prijatelj ga začudeno vpraša: "Kaj pa se je zgodilo?" Luis odgovori: "Likal sem srajco, nakar je zazvonil telefon in sem po pomoti k ušesu pritisnil likalnik." "Ampak zakaj imaš zažgani obe ušesi?" Ponovno razloži: "Ponovno je zazvonilo ..." V Madridu vstopi v gostilno Jose Maria s papigo na ramenih. Gostilničar ga vpraša: "Ali ta žival govori?" Pa se oglasi papagaj: "Kot vidiš, se še ni oglasila." V Valenciji Pedro zagleda v odsevu neke izložbe moškega. Odide dalje in se nikakor ne more spomniti, kdo bi to bil. Vsekakor je bil prepričan, da ga je že nekje srečal. Vrne se celo nazaj k izložbi, ga ponovno zagleda, a se ne more spomniti, kje ga je sreča...
Preberite več