Don Boskove stvari: kočija

Kočija na posodo sem. Nekdaj sem prebivala v garaži na Corso Casale v Torinu. Čakala sem med mnogimi drugimi kočijami, na razpolago najemnikom, ki so potrebovali prevoz. Nekega dne sta se pojavila dva duhovnika z nadškofije.

Hitro sta se pogodila z mojim gospodarjem in si me sposodila za cel dan. Konja nista pretiravala v svojem diru. Tako smo prevozili nekaj dolgih ulic vzdolž stebrišč. Med potjo sta moji stranki prav pomilovalno »obirali« nekega mladega duhovnika, ki naj bi se mu zmešalo: pohajkoval je po cestah z kupico otrok in mladih ter z njimi zgubljal čas, zbiral jih je po ulicah in se z njimi igral … že zaradi ohranitve duhovniške časti ga je treba zapreti v umobolnico.

In prav mene so našli za to mučno nalogo! Prispeli smo do prostora z vislicami, kjer so sodili morilcem, nato pa zavili v bedno valdoško četrt. Ustavili smo se pred vhodom skromne stavbe, skozi katerega je prihajalo ali odhajalo mnogo mladih. Duhovnika sta izstopila in se odločno napotila proti vhodu. Tam sta se ponovno prikazala čez kake pol ure v spremstvu mladega duhovnika. Ta se je neprenehoma smejal in se šalil z mladimi, ki jih je srečeval na vhodu. Moji stranki pa sta bili v skrbeh za zdravje tega mladega duhovnika.

»Utrujen si. Malo oddiha ti ne bi škodilo, dragi don Bosko,« mu je dejal eden.

»Pridi z nama, najela sva tole lepo kočijo,« je drugi pokazal name.

»Prav rad. Grem po klobuk in se vama pridružim,« je odvrnil mladi duhovnik.

Eden od mojih strank je odprl vrata: »Ne potrebuješ klobuka. Kar vstopi.«

Don Bosko me je pogledal. Tega pogleda ne bom pozabila: bil je bister, zabaven in neskončno prebrisan.

Iz zgodovine

Leta 1846 je don Bosko kupil majhno hiško in tam zbiral otroke in mlade. Na nadškofijskem uradu so mislili, da se mu je zmešalo.

»Poslali so torej nekoga na pogovor z direktorjem umobolnice, da bi pripravili prostor za ubogega don Boska. Dva cenjena duhovnika, eden je bil teolog Vincencij Ponzati, kurat pri Svetem Avguštinu, drugi pa neki pobožen in učen član torinskega klera, sta bila zadolžena, da ga spravita v zaprto kočijo in ga elegantno pospremita do norišnice.« (Memorie Biografiche, II, 309-315)

»Takoj za vama, hvala,« je odvrnil. Njegov glas je bil pretirano vljuden. Navajena sem zvijač tega sveta, zato sem takoj spoznala, da ima ta mladi duhovnik nekaj za bregom. Na njegovo vztrajanje in da ne bi pokvarila trenutka, sta se duhovnika povzpela. A takoj, ko sta sedla, je don Bosko hitro zaprl vrata in zaklical mojemu kočijažu: »V umobilnico, hitro! Ta dva že pričakujejo.«

Psihiatrična bolnica je bila nedaleč stran. Obveščeni bolničarji so pričakovali enega duhovnika,  zdaj pa sta se pojavila kar dva. Vedno sem bila resna kočija, tokrat pa sem škripala od smeha.

Od takrat je minilo že vrsto let. Zdaj sem le še ostarela razmajana kočija, ki me na vseh svornikih napada rja. Med mnogimi slavnimi osebnostmi, ki sem jih imela čast prevažati, nikakor ne morem pozabiti tega mladega duhovnika, ki … ni niti sedel na moje mehke sedeže.
José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, maggio 2011)