Kulturno (2) o Brezmadežni

Pred časom sem bil povabljen v SNG Maribor na ogled predstave Brezmadežna/Immaculata, ki jo je po romanu Colma Tóibína Marijin testament režiral žal že pokojni Tomaž Pandur. Zadnjo (in edino) njegovo predstavo Faust sem si ogledal pred davnimi leti v Cankarjevem domu, ki se mi je takrat zdela veličastna.
Foto: splet SNG Maribor
Zato se mi je monodrama Brezmadežna v prvih potezah zdela prazna in pusta. Verjetno sem pričakoval bolj sceno kot pa vsebino. A prav zaradi preproste scene je pritegnila vsebina. Marijini spomini na svojega sina, ki jih pripoveduje v prvi osebi, niso evangeljski, čeprav mu sledijo. Marija po človeško čuti svojega sina, ga po človeško skuša razumeti in ga po človeško obsoja, zakaj si je izbral tako pot ...
Predstave vsekakor ne bo razumel, kdor ne pozna evengelijev, a mu bo zato šla zelo v nos, kdor Marijo priznava samo preko pobožnosti. Če pa združimo oboje, lahko v predstavi odkrijemo novo govorico, s katero je moč nagovoriti današnji odtujeni svet. Seveda tistega, ki išče nekaj več - tudi v umetnosti.
Če bi že kaj spremenil, bi bil to mogoče naslov. Marija sedem žalosti/Dolorosa. In spet smo pri trpljenju in odpuščanju ...

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

Ulcinjske soline in plamenci