Pogled iz drugega zornega kota

Svetovne dneve mladih v Španiji še kar prebavljam ... dolge nočne vožnje so že zdavnaj pozabljene, "nomadsko" prebivanje po telovadnicah in učilnicah je stežka zamenjalo redno življenje, življenje v skupnosti je zamenjalo drugo življenje v skupnosti, a vse ostalo je ostalo ...

Meni nekoliko poznano Barcelono je v celoti zasenčila Valencija, kjer smo preživeli prvi teden. Čudovito mestno jedro, moderni "vesoljski" del in še lepše plaže povezuje izsušena rečna struga, sedaj napolnjena s parki, igrišči in sprehajalnimi potmi. In seveda vse dogajanje na glavnem trgu: nori večerni koncert, še bolj nora večerna adoracija in za zaključek skupna maša ter zajetna pogostitev s pravo špansko paello v parku za vseh 8.000 obiskovalcev.

Po preselitvi v Madrid se je dogajanje le še bolj zgostilo. Skupina salezijanskega busa se je ujela in veselo prebivala med "našimi" ko nas je bilo skupaj kar 600 v vseh delih ogromnega salezijanskega kompleksa v središču mesta. Dnevi so se vrstili med fiesto in siesto. Med sprejemanjem vere in življenjem vere. Kako drugačen je občutek, ko polne ulice duhajo istega duha, ko smo se vsi pozdravljali, kot da bi se že od nekdaj poznali.

Domačini. Očitno španski temperament ne dopušča pogledov izpod oči, češ, kaj pa tile rinejo sem in delajo gnečo. Kljub gneči so obzirno in z zanimanjem zakorakali med množice. In ko smo pod vročim soncem med stanovanjskimi bloki prihajali na osrednje prizorišče Cuatro Vientos, se je na nas večkrat ulila kakšna osvežilna ploha. Prebivalci so veselo napeljali cevi iz svojih kopalnic in nas škropili skozi okna višjih nadstropij. Fantastično doživetje in hvaležna povezanost s popolnimi neznanci ...
In nenazadnje dvamilijonska množica s papežem na čelu poklekne pred Jazusom. Bi tolika in tako različna množica utihnila pred zvezdnikom, glasbenikom, športnikom? Ne verjamem. Ni nas pregnal ne veter ne dež, bil je res le blagoslov.
Da mladi niso izgubili kritičnega smisla za veselje in iskrenost, se to odraža v novem delu premišljevanja rožnega venca, ki so ga sestavili ob opazovanju nas, salezijancev. Verjetno nam to tudi kaj pove, mar ne?

Strojni del rožnega venca zato, ker smo stroji in se le stežka ustavimo v svojem neizmernem delovanju. Skrivnosti zato, ker nas ne razumejo, zakaj to počnemo:
- ki je salezijance obdaril z vnemo: zakaj bi čakali na zeleno, če lahko gremo kar čez rdečo in to po diagonali križišča;
- ki je salezijance obdaril z vztrajnostjo: zakaj bi izkoriščali (podarjeno) vozno karto, če lahko hodimo peš;
- ki je salezijance obdaril s potrpežljivostjo: zakaj bi stopili v senco, če lahko stojimo na vročem soncu;
- ki je salezijance obdaril s hitrostjo: zakaj bi hodili počasi, če lahko gremo hitreje (ne v drugi, temveč v osmi!)
- ki je salezijance obdaril s pametjo: zakaj bi hodili naravnost, če lahko gremo naokoli.
Seveda zanimivih primerjav še ni zmanjkalo, zmanjkalo pa je časa, da bi sestavili kar salezijanske litanije ...
Vsekakor sem se imel bolje od pričakovanj. In kar je največ, poleg papeža, ki nas je utrjeval v veri, so bili prav mladi tisti, ki so utrjevali mojo vero. Hvala vam!