Don Boskove stvari: vajeniška pogodba

Nikoli ne bom pozabila mladega duhovnika, ki je v moje krhko papirnato telo vnesel dušo dostojanstva. Bila sem le kos papirja na mizi gospoda Karla Aimina, steklarskega mojstra in gospodarja steklarske delavnice. Vdala sem se v svojo usodo: name bodo napisali račun.

Na meni so se zrcalili živahni rdeči odsevi iz peči, v kateri se je oblikovala razbeljena steklena masa. Opazovala sem delavce pri pihanju v dolge palice, ki so s hitrim in neutrudljivim delom dajali obliko steklenicam, kozarcem, vazam. Najbolj so mi bile všeč velike bleščeče »solze«, iz katerih so izoblikovali lustre za stropne luči.

Nekega dne je v delavnico prišel mlad duhovnik. Ob njem se je stiskal droben fantič, ki je imel kakih dvanajst let. Slišala sem, kako se je gospodar vznejevoljil: »Don Bosko, kar predlagate, je popolnoma nesmiselno! Nihče ne dela tako!« Don Bosko je prijazno in z nasmehom neomajno stal za svojo idejo.

Nenadoma se je stegnil pome, me zgrabil in začel pisati name. Imel je jasno idejo: besede so tekle ena za drugo in pero je hitro tekalo po mojem papirnatem hrbtu.

»G. Karel Aimino, izvedenec v steklarski stroki, sprejema mladega Jožefa Bordoneja, rojenega v Bielli in se obvezuje, da ga bo v roku treh let izučil za poklic steklarja. Rok je postavljen za 1. december 1854. V vajeniški dobi bo prejel potrebna znanja in se naučil pravil te umetnosti skupaj s pravili lepega obnašanja. V primeru napak in pomanjkljivosti ga mojster opozarja le z besedami, nikakor z drugimi sredstvi. Prav tako se obveže, da ga bo uvajal le v vsa ostala dela, ki so povezana s to umetnostjo, ne bo pa ga priganjal za razna druga dela in s tem izkoriščal njegove moči …«

Iz zgodovine

Novembra 1851 je don Bosko napisal in dal v podpis eno prvih pogodb med gospodarjem in vajencem v zgodovini. S tem je dregnil v premnoge rane.

Nekateri mojstri so vajence izkoriščali za sužnje in hlapce. Don Bosko je vajence s pogodbo zaščitil, da so delali le to, za kar so se učili. Skrbel je za njihovo zdravje, praznični počitek in letne počitnice. In postopoma jim je izterjal tudi »štipendije« za njihovo delo (Memorie Biografiche, IV, 295-297).

Čez nekaj minut je don Bosko že pihal vame, da bi osušil črnilo. Nato me je podal gospodarju, ki me je pozorno prebral in zavzdihnil. Za trenutek sem se prestrašila. A na koncu je dober Karel podpisal in stisnil roko don Bosku. Oddahnila sem si.

Sedaj počivam v lepem okvirju v Valdoccu, kjer mi posvečajo vse pozornosti in skrbi. V zgodovino sem se zapisala kot ena prvih vajeniških pogodb za zaščito mladih delavcev, ki so bili prej nezaščiteni in izkoriščani v gospodarjevih rokah.

Hvala meni (no, predvsem don Bosku) se je ta fant pošteno izučil poklica, si s tem prislužil plačilo in si s tem pridobil spoštovanje in dostojanstvo mladega delavca.

José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, settembre 2011)