Skriti Tarzicij

Tu, kjer živim, je velik ograjen park z malo hišami in cestami. Pravzaprav bi jih lahko preštel na prste obeh rok. Ob cesti se pnejo visoke ciprese, ob poti bogato obložene oljke, planjavo pa prekriva suha trava z ogromno zeleno deteljo. In tu se pleg mnogih drugih skriva tudi Tarzicij.

Za njegovo življenje in delo izvemo iz neke pesmi papeža Damaza (366-384). Mladeniča so nepridipravi ubili sredi Rima, ko je nesel sveto obhajilo bolnim in zaprtim kristjanom. Da se ne bi izživljali nad Evharistijo, jo je zaužil in tako še bolj izpostavil svoje življenje. Papež Damaz ne navaja, zakaj je umrl, temveč ga primerja s svtim Štefanom. Zaradi tega lahko domnevamo, da so tudi Tarzicija pobili s kamenjem.
V 5. ali 6. stoletju odkrijemo nove podatke: v življenjepisih mučencev je dodano, da je bil Tarzicij strežnik in je pomagal pri liturgičnem obhajanju svete maše. Umrl naj bi 15. avgusta 257. Ti podatki danes niso preverljivi, zato tudi ne moremo reči, ali je Tarzicij umrl ob preganjanju kristjanov ali je bil to posamezen primer.
Po nekaterih namigih iz 7. stoletja, sta papež Zeferin (199-217) in mladi mučenec Tarzicij, čeprav sta umrla v različnih letih, pokopana v grobovih na Kalistovem pokopališču ob Apijski cesti. Tarzicijeva oblačila so bila prenešena v baziliko svetega Silvestra v Capiti, v rimskem martiriolgiju pa je za dan njegovega spomina obveljal 15. avgust.
Med mnogimi svetniki je sveti Tarzicij eden izmed redkih mladih oz. otrok, ki so povzdignjeni na čast oltarja. Katakombe svetega Kalista in njegov grob nas spominjajo na njegovo navdušeno vero, velikodušno dejanje in skrb za potrebne. Njegovo ime, ki izhaja iz grščine, pomeni prav to: pogumen!

Takorekoč za vogalom hiše, v kateri stanujem, se torej skriva velik bronast kip svetega Tarzicija. Prvič se je bil predstavil več kot 8.000 ministrantom v Švici septembra 2008. Nato je odpotoval iz Aaraua v Einsiedeln, Schmerikon in St. Gallen ter dalje v Echternach v Luksemburgu. Tu je sodeloval na festivalu "Laetzbuerger Massendenger". Pot ja nadaljeval na Madžarsko, v škofijsko mestko Gyor, kjer je pozdravil udeležence prvega narodnega srečanja madžarskih ministrantov. Za mednarodno srečanje ministrantov je pripotoval v Rim avgusta 2010, kjer se je srečal z več kot 53.000 ministranti na trgu svetega Petra.
Papež Benedikt XVI. je kip blagoslovil in ga izročil ministrantom. Tarzicij se je tako "vrnil" v svojo domovino.

Kip je neke vrste "ambasador" za opogumljanje mladih, naj služijo  Gospodu in bližnjim, tako v Cerkvi kot na vseh poteh sveta.

Prijetnega fantiča je upodobil Bernhard Lang, ulili pa so ga pri zvonarskem podjetju Ruteschi v Aarau. Pri navdihu si je pomagal z mnogimi ministranti, saj je nekoč tudi sam ministriral. Tarzicij je upodobljen v gibanju, v služenju ob oltarju. Kip je postavljen na tla in ne na podstavek, saj se mladi nikoli ne ustavijo. Tarzicij se ni ustavljal in je branil Sveto Rešnje telo s svojim življenjem.
Tako ga lahko za hip uzremo, ko se peljemo po cesti v katakombe. Pa ni "skrit" le zaradi svoje zgodbe, ki mu tega mesta gotovo ne bi odrekla, temveč zaradi nemogoče birokratske vojne, ki bi se lahko bila leta in leta, če bi hoteli postaviti moderen kip na antično zemljo, zaščiteno z vsemi zakoni, kar jih premoreta Vatikan (v čigar posesti so katakombe) in Italija ...