Quo vadis, Marce?






Via Appia Antica, ta popkovina z juga, ki je nekoč hranila Rim, da je postal takšen, kot je danes … Za nekaj časa sem postal njen pohodnik, saj sem se preselil tako rekoč nanjo.
Sprehodil sem se torej po slavni Apijevi cesti. To je neverjetna oaza sredi Rima, obdana z zelenjem, pinjami in visokimi bori. V velikih kamnitih ploščah so globoko in dobro vidne kolesnice, ki so jih pred dva tisoč leti utirala okovana kolesa vozov imperatorjev, senatorjev in še bolj tone plena, ki so ga vozili s seboj. V tem miru in zamaknjenju sprehajalca vsake toliko predrami le skupina turistov na kolesih ali v strumnem koraku ali pa kakšen domačin, ki se s Fiatom po polžje izogiba starodavnim kolesnicam. Jahalca na konju in zaljubljenca v rjavkasti travi ob cesti sta mi v tej idili še najbolj domača, sploh ko vonj pritegne oči, da poiščejo sveže fige v prahu, ki se jim še pravočasno izognem.
Kod drugod kot po tej cesti je prišla vesela novica? Kod drugod so gnali Pavla in na katerem vozu, ki je peljal tod, se je skrival Peter? Pa vsi tisti vojaki in stotniki, ki so se vračali, hote ali nehote okuženi s Kristusovim dogodkom? In kako ne bi po tej cesti stopal Gospod, ki ga je odhajajoči Peter srečal? Torej so na teh kamnih nevidni, milijonkrat sprani in spihani odtisi Gospodovih stopal …
Ko so tako žvrgoleli ptički v krošnjah(!) in strigli škržati v borovcih, so se mi žgale dlake na moji kosmati duši in rasel velik žulj na najmanjšem prstu desne noge …

Komentarji

  1. Experentia est optima rerum magistra,
    pozdravljen UPS-ovec!

    * * *

    Me je že malo skrbelo
    da usahnil bo blog,
    pisanja tvojega delo
    ne uboga več misli, ne rok.

    Zdaj vidim, da sem v zmoti
    žaloval za tvojim pisanjem,
    s tipkovnice hitijo nasproti
    zgodbe okrašene z znanjem.

    Tiho stoji ob tvoji strani
    Jezus, ki sprejema te v rane
    z ljubeznijo svojo te hrani
    pri Očetu se zate zavzame.

    * * *

    Per aspera ad astra....

    OdgovoriIzbriši
  2. Ojla, no lepo, da se še kdo spomni kaj takega ... vidim (berem) raznovrstne navdihe. Je to redno (v kar ne dvomim) ali ob pričakovanju novega začetka? Vsekakor naj Bog blagoslavlja vso pestrost, ki vas čaka :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Suhi, se mi zdi da je Renato napisal zelo lepo: Prek trnja do zvezd!
    Vse dobro!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

Neukrotljivi ogenj

Španski vici