Quo vadis, Marce?

Via Appia Antica, ta popkovina z juga, ki je nekoč hranila Rim, da je postal takšen, kot je danes … Za nekaj časa sem postal njen pohodnik, saj sem se preselil tako rekoč nanjo.

Sprehodil sem se torej po slavni Apijevi cesti. To je neverjetna oaza sredi Rima, obdana z zelenjem, pinjami in visokimi bori. V velikih kamnitih ploščah so globoko in dobro vidne kolesnice, ki so jih pred dva tisoč leti utirala okovana kolesa vozov imperatorjev, senatorjev in še bolj tone plena, ki so ga vozili s seboj. V tem miru in zamaknjenju sprehajalca vsake toliko predrami le skupina turistov na kolesih ali v strumnem koraku ali pa kakšen domačin, ki se s Fiatom po polžje izogiba starodavnim kolesnicam. Jahalca na konju in zaljubljenca v rjavkasti travi ob cesti sta mi v tej idili še najbolj domača, sploh ko vonj pritegne oči, da poiščejo sveže fige v prahu, ki se jim še pravočasno izognem.

Kod drugod kot po tej cesti je prišla vesela novica? Kod drugod so gnali Pavla in na katerem vozu, ki je peljal tod, se je skrival Peter? Pa vsi tisti vojaki in stotniki, ki so se vračali, hote ali nehote okuženi s Kristusovim dogodkom? In kako ne bi po tej cesti stopal Gospod, ki ga je odhajajoči Peter srečal? Torej so na teh kamnih nevidni, milijonkrat sprani in spihani odtisi Gospodovih stopal …

Ko so tako žvrgoleli ptički v krošnjah(!) in strigli škržati v borovcih, so se mi žgale dlake na moji kosmati duši in rasel velik žulj na najmanjšem prstu desne noge …