Chazo Juan

Iz Majinega dnevnika

Kako se spomnim prvega obiska. Pred enim tednom. Nisem si upala ves čas razlagati preveč naglas, da se veselim odhoda kot majhen otrok, ker bi me gledali kot kakšnega … ker itak že tako in tako ob vsaki meni emocionalni sliki ali prikazni spuščam zvoke in navdušujoče navdušenje … zato je bil prihod tako malo, a pri meni veliko veselje.
 Včeraj smo se v Salinasu poslovili. Dan je bil drugačen od ostalih. Že zato, ker je bila v mestu fiesta de la naturaleza. Meni je dalo malo misliti, da so res face, ker praznujejo take praznike, medtem ko sama pojma nimam, kdaj je dan zemlje. Če nimam strica googla pri sebi, mi take stvari zletijo iz glave. 7. april je, če se ne motim, svetovni dan zdravja, ampak dan zemlje?

Res da je bila fešta ta prava, kot se za gre, a smo ob koncu vseeno spili požirek našega zdravila. Nekaj metrov višinske razlike in slabih 15 minut hoje iz središča Salinasa se nahaja velik šotor, kjer je zbirališče humusa za pri- in predelavo. Nek bogati Avstrijec je Salinasu podaril nov stroj za predelavo komposta. V ta namen in za njegovo otvoritev smo v Salinasu praznovali. Fiesta de la naturaleza. Celotni prejšnji teden smo popoldanski del naših delavnic namenili učenju plesa za praznik. Še dobro, da sem v zadevo zagrizla, kot je treba, saj smo danes v Chazo Juanu že vsi plesali isti ples. Norci. Da ne povem, kako sta bila navdušena učitelj in učiteljica v osnovni šoli, kjer smo bili dopoldan. Učiteljica bi samo štela korake, učitelj pa bi samo migal pa migal. V ponedeljek ob 10.00 dopoldan se nadaljujejo naše plesne vaje. Izgleda, da bo ta teden v šoli na urniku predvsem plesni tečaj.

Pod tem šotorom v Salinasu, kjer se nahaja novi stroj, smo imeli ob 10.00 sveto mašo. Ob 9.00 smo imeli zbiranje na trgu. Poleg vseh domačinov in guarandske godbe (pridemo mi na trg, pa tam slišimo pleh muziko, pa je rekel Suhi: »Ja, tu je vse, kar imajo veliki«) so bili tukaj še otroci iz Apahue. Nekaj za Evo in Suhija … je bil tudi njun sprejem tak. :) Sveta maša je bila malo drugačna kot doma. Dve berili, brez evangelija in s pridigo. Pa še to tako prijetno, saj so večino govorili otroci. Kljub njeni preprostosti in malenkostnosti je bilo sporočilo bogato in povedano z jezikom, da smo ga vsi razumeli. Naturaleza: Regalo increible de nuestro Padre Dios! Naturaleza: mensaje profundo de belleza y amor. Acogemos con mucho respecto y admiracion el regalo de Dios. Recibimos con pasion su mensaje: - imitado la creatividad, la paciencia, la hermosura … - ciudando con amor lo que Dios nos da como Primicia de Cielos Nuevos y Tierra Nueva en la feliz eternidad que nos espera, como Hijs y Herederos. P. Antonio Polo.

Po maši blagoslov stroja, po tem pa pester kulturni program in skupinsko kosilo. Apahuaška banda Rdečo kapico, seniorji in seniorke ples in petje ob kitari, pa še ena povorka otrok v cvetju, naš ples in še in še. Vse v povezavi z naravo. Prejšnji teden smo ravno tako, en dan, namesto delavnic izvedli čistilno akcijo. Otroci in mi prostovoljci smo bili razdeljeni v tri skupine in med sabo smo tekmovali, kdo bo nabral več vazuras. Kar je pa še najbolj občudovanja vredno, je to, da so vsi odpadki ločeni, tako je potekala tudi naša akcija. Če pomislim, da do letos v Brežicah nismo imeli ločenih kant za smeti in da se nahajamo v krajih, ki nekako predstavljajo naše življenje kakšnih sto let nazaj (z razliko, da tu že imajo mobitele), po tem ne veš več, kako in kaj. Ali pa je samo meni to malo nerazumljivo. Kosilo je bilo skupinsko. To pomeni, da smo vsi dobili enako porcijo zelenjave in kos sira ter mesa. Tudi tu je bila skromnost in preprostost. Vsak tri kuhane krompirje, še z olupki, nekaj fižolov, še nekaj rdečega, po okusu naše kuhane kolerabe ter sir in meso. Vsa zelenjava skuhana v eni posodi. Saj bi zapisala, kar mislim, pa bi bilo ponižujoče. Je bilo kljub temu okusno in najedli smo se. Dia de la naturaleza. Praznujejo pa še teden sira in mlečnih izdelkov, pa neka velika fešta je tudi v času 24. maja, ko Ekvadorci praznujejo svojo neodvisnost. Hmmm …

Zaključek vsega našega dela v Salnasu smo proslavili z zadnjo večerjo in druženjem ob kitari in ognju. Pred tem smo se z Italijankama Eriko in Stefanio odpravili še na izlet, da bi si ogledali sončni zahod. Med potjo smo sicer načrt malo spremenili. V comunidad, kjer se nahaja najvišje ležeča sirarna na svetu, smo pri domačinki kupili ročno izdelane posodice iz posušene trave in pri njej pustili še malo več denarja, kot je zadeva sicer stala, saj vemo, da je šel denar tja, kjer ga potrebujejo. Hvala in nasmeh sta odgovorila svoje. Pot nazaj pa je bila veličastna. Kot na kakšni fotoshopu predelani sliki, ki jo gledaš na ekranu. Tu pa je bilo v živo. Rdeče nebo v Andskem kotu ter črn Inkovski zob na vrhu hriba pred nami … še sedaj, ko pišem o tem, mi gre na smeh, kaj šele včeraj, ko se je vse to dogajalo v živo …

Prejle sva s Evo obesili visečo mrežo in malo poležavali. Ne pretiravam, kar bo sedajle zapisano, pa nikar ne mislite, da sem kakšen fanatik. Bilo je takole: ležali sva pod dvema drevesoma. Ko sva bili čisto tiho, se je v ozadju slišala reka, ptičje petje, šumenje listja, in ko odpreš oči, letajo pred tabo trije metulji. Po moje ne jaz ne Eva ne bova kar tako pozabili 1. avgusta 2014, ko sva se sredi južne Amerike, blizu ekvatorja, sredi Ekvadorja, nekje v Andih v indijanski vasi prepustile svojim mislim in …

V Chazo Juanu je življenje in način dela drugačen kot v Salinasu. Naš drvar Andrea je čist nor. Maaaarija! Vsako žival (zaradi klime in podnebja jih je tu res ogromno, predvsem mrčesa - Avatar v živo, le v pomanjšani obliki), ki prileti name, bi najraje usekala in jo po tem odnesla ven, a moram paziti, saj je nekdo tukaj med nami (Andrea) na to malo občutljiv. Je treba vse z občutkom. Stranišče in tuš se nahajata ob hiši. Zvečer so bili v wc-ju miške in pajek v velikosti odprte dlani. Saj ne veš, kaj bi. :) Se počasi navajam, da ne cvilim in skačem ob vsakem mrčesu, saj so to tudi prijatelji, ki te zvečer pričakajo v topli postelji.

Jutri pridejo k nam otroci in mladi iz Salinasa, saj imajo v času colonie vacacional organiziran pohod. Menda jih pride okoli 40. Pri nas bodo tudi prespali, zvečer pa naj bi imeli piknik ob ognju. Bo še pestro … juhu. :)