Chazo Juan je res zakon

Iz Majinega dnevnika

Meni se je tu dogajalo. Včasih sem sicer malo nergala, ker so mi eni pač malo pili živce, ampak še to bolj tako sama pri sebi, ker mi tu paše načelo brigaj se zase :)

Prvih nekaj dni smo živeli v pravi džungli izven civilizacije (nato so prišli Italijani in se je vse skupaj malo obrnilo). Vas premore nekaj hiš, na pol podrto cerkev, ki pa je od znotraj čisto izpravna, trgovino, šolo in glavni trg. Tu ni signala, ni interneta in v poletju, v času deževne dobe, tudi prevoz ni mogoč. Dopoldan smo z Evo in Pajom, pa tudi Suhi je šel kdaj z nami, kadar ni imel drugega dela, delovali v šoli, kjer smo imeli plesni tečaj. Po šoli smo se šli kopat v reko, sledilo je kosilo, popoldan pa so ti isti otroci iz šole prišli k nam pred hišo, kjer smo za njih pripravili delavnice ali pa se z njimi preprosto družili. Ob večerih je bilo v naši hiši več vešč, ščurkov in kukarač kot nas samih, a so s prihodom novih ljudi v hišo tudi ti kar nekam izginili. Sem kar ponosna nase, da ne vreščim ob vsaki mušici (več :)). Ljudje so krasni! Prijazni. Po vsej verjetnosti se vidimo prvič in zadnjič, pa te vseeno pozdravijo in ogovorijo, kot da si njihov prijatelj najmanj pol njihovega življenja. Flora in favna v takih razsežnostih, da si navaden smrtnik tega ne zna predstavljati. Ko smo se sprehajali skozi vas, mi ni bilo jasno, koliko oblek imajo ti ljudje, ker so vedno znova in znova ta frišne visele zunaj na štriku. Ravno obratno. Nimajo omar, da bi jih pospravili, zato imajo samo to, kar je viselo zunaj in ko sebe in obleko okopajo v reki, oblečejo ta suho in oprano obesijo na štrik. Preprosto :)

Še dve stvari: kuharski tečaj in ženitne ponudbe.

Včeraj smo šli v comunidad La Palma, da bi imeli aula de cosinar, po slovensko kuharski tečaj. Če bi me mati videla, da sem druge učila kuhat …? :) V bistvu je bilo odlično. Vožnja na zadnjem delu kasona je tudi ena izmed stvari, ki je ne pozabiš kar tako. Ob treh popoldan naj bi začeli s peko palačink, a ker je sredi vasi potekala ženska nogometna tekma, se vse skupaj malo zavleklo.

Da bi isto dogajanje prenesel v evropsko sredino, bi ljudi odpuščali kot za stavo. Ni ne HASSAPA, ni ne urnika, ni ne reda, ni ne pripravljenega prostora, kaj šele sestavin. Pa tudi kuhala sem približno z umazanimi rokami, ker pač … No, in ko smo že skoraj zaželi z mešanjem sestavin, smo ugotovili, da nam manjka mleko. V celi vasi ne premorejo litra mleka. Kaj sedaj? Ena gospa se je spomnila, da ga ima nekaj doma. In je šla. Ko se vrne čez 5 minut, je imela v svoji kanglici 2 decilitra mleka, v prostoru pa okoli 20 žensk, ki bi vse rade pekle palačinke. Pa je ena rekla, nič, grem pomolsti kravo! Pa je šla. In smo jo čakali. Da ne omenim dela, ko je treba mleko še zavreti itd, itd. Na koncu so bile palačinke odlične. Ker ni bilo ne marmelade ne čokolade in ničesar za nadev, smo preprosto uporabili to, kar imajo. Sladkor in limono. Ko so si oblizovali prste, smo poslušali que rico, que rico … Bravo za nas :)

Danes po moje vse ženske v La Palmi pečejo palačinke, saj so bili še bolj kot one nad njimi navdušeni otroci. Če bi bili en mesec v Chazo Juanu in šli ene trikrat na teden takole v različne comunidade, pa če bi delali v šoli dopoldan, pa po tem še kaj, to bi bila ena taka fajna prostovoljska zadeva, ampak se vsi se učimo.

Ne vem ali je kriva barva oči ali pa to da sem iz Evrope ali kaj … pojma nimam. Ampak se čez čas človek navadi tudi na to. So me prišli obiskovat kar na dom v Chazo Juan. Eni z motorjem, drugi z rančero. Je rekel Suhi, ne čudi se, če bo kdo jutri prišel na konju ali muli :)

In je bilo slovo. Kako tega ne maram. Sploh pa ne z otroki, ki ves čas sprašujejo, kdaj se bom vrnila. Pa nem vem, kaj naj odgovorim. Kadar se nečesa res zelo zelo veselim, obstaja možnost, da sem po tem razočarana, saj morda pričakujem preveč. Kakšen teden pred odhodom v Ekvador, isto je bilo lansko in predlansko leto za Mozambik, mi je nekako ravno za vse stvari okoli mene. Itak sem vedno že pred odhodom tam, po tem en teden samo še čakam, daj se prestavim. Stara mama mi je že večkrat rekla: »Maja, tole ni dobro, da si ti že sedaj v sedmih nebesih.« Chazo Juan je bil kratek, ampak sladek.

Morda na celotno zadevo gledam narobe. Tu mislim na italijansko zadevo. Biti prostovoljec, misijonski prostovoljec pomeni, da sprejmeš ljudi in okolico okoli sebe oz. tam, kjer deluješ. Če so tukaj v večini Italijani, pač so. Pa saj nisem tukaj na dopustu. Ni težko darovati svojih stvari in denarja, če ga imaš v izobilju. Drugo je darovati svoj čas. Tega imamo vsi enako. 365 dni na leto. Kako in v kakšen namen ga bomo porabili, pa je naša stvar.