Življenje v skorajšnji džungli

Priznam, da sem si 10 dni življenja v Chazo Juanu predstavljal malo drugače. A potem to ne bi bilo to, kar je …

Moti me:

kup Italijanov v hiši (poleg Andrea so prišli še Luca, Erica in Tommaso ter starejši par iz Padove Dino in Elizabeta. Uradni jezik: italijanski :( ; delovna akcija: spremeniti prijetno džungelsko hiško v nekakšen evropski dom - katastrofa);
nadležni insekti, ki so mene in Majo, malo tudi Evo in Paja, zelo lepo in obilno popikali po rokah, nogah pa še kje (njihov problem je, da mesta pikov kar ne izginejo, temveč postanejo malce otekli z lepo krvavo pikico na sredini; naš pa ta, da srbi ko hudič, zato so noči namenjene predvsem praskanju na vse možne načine - za kurativo smo uporabili že vse: žganje, domača mazila, blažilni sprej po pikih, balzam po britju, limonin sok …);
ker nimam mobilca in zato nimam pojma, koliko je ura (zjutraj ne vem, daj vstanem, zvečer ne vem, kdaj grem spat); a ne nazadnje to niti ni tako slabo, samo navaditi se je težko.

Všeč mi je, da:

grem preznojen in umazan od peta do glave po parih dnevih kar oblečen pod tuš, tam najprej na sebi operem majico in hlače, spodnje hlače, nato pa še sebe :);
dopoldne sije sonce, popoldne pa dežuje (in to vsak popoldne bolj), kar pa ne moti otrok, ki prihajajo na oratorij oz. pomagat hišo spreminjat v evropsko skropucalo …
pomaranče rastejo okoli hiše kar tako … sklatiš jih z dreves in poješ oz. pocuzaš sok;
so tukajšnji prebivalci v primerjavi s salinaškimi precej bolj odprti; z vsakim se pozdravimo, celo kakšno rečemo, čeprav se vidimo prvič, zadnjič in nikoli več;
spoznavam, od kod so jemali ideje za film Avatar: rastline, da te kap; živali (predvsem žužki), da te kap - tudi tukaj imajo po štiri krila, ki rotirajo, ko vzletijo. :)