Noč brez podob
Zgodaj popoldne se je na dvorišče pripeljal džip z nekaterimi
prostovoljci in domačini iz Salinas in napovedal prihod pohodnikov.
Nekateri so se na pot podali že dan prej, drugi pa zgodaj zjutraj in
po osmih urah hoje čez andske bregove so pozno popoldne počasi
kapljali na travnato raven pred hišo. No, nekateri so se pripeljali
še z džipi, z ranchero (tukajšnjim odprtim avtobusom), čakal sem
samo še, da se kdo pripelje z motorjem ali prijaha na konju. A teh
ni bilo.
Pisana množica skoraj 50 ljudi z vseh koncev sveta in domačinov je
napolnilo »našo« majhno hiško s tremi prostori ter okolico, kjer
je zraslo kakšne pol ducata šotorov vseh velikosti. Povsod pa
pohodni čevlji, nahrbtniki in obleka. Vsaj polovice mladih ni nihče
poznal, slaba četrtina je bila italijanskih prostovoljcev in
civilnikov, še nekaj drugih iz raznih evropskih držav ter domačini
iz Salinas pa še od kje …
In začel se je večer. Najprej nekaj steklenic piva, nato kakšen
ducat, nato pa trije zaboji. Za začetek. Najprej en čik, nato še
kakšen, nato pa zvijanje in tlačenje ter prižiganje. Vonj po
travi. Ker so vsi odrasli in ker so svojevrstna skupina, se nisem kaj
veliko motal okoli velike skupine, ampak jo počasi mahnil v
posteljo, dokler je še prosta. Saj v družbi majhnih pikajočih
živalic sploh ni tako slabo …
Mladi so se počasi vračali z večerje, ki so jo imeli zgoraj v
vasi. Nato se je zaslišal ogenj in prijeten vonj kurečega se lesa
je prodiral skozi pore z bambusom grajene hiške. Smeh in kitara,
petje in pogovor. Nato so začele žvenketati steklenice in dimu se
je pridružil oni drugi dim. Tako nekako je za večino potekal večer
tja do druge nočne ure ali do trenutka, ko petelinček zapoje prvič.
Večina je že imela svoja ležišča, ali v šotorih ali pa v
kakšnem vogalu naše hiše. Nakar v sobo prihrumi podivjana horda
domorodskih zadetkov (oprostite izrazu, a bolj milega in lepega
izraza se ne morem spomniti), nažge vse luči in med vriščem in
vpitjem raziskuje in se huduje, kje in kako bi lahko ležali.
Nadaljuje se zunanje dogajanje z dodatkom kričanja in scanja
vsepovsod okoli hiše, v katero se odlično sliši tudi zapenjanje
zadrge …
Maja si je očitno izbrala dober del, saj se je po boju z enim
zadetkom raje umaknila k enemu (menda) normalnemu domorodcu in
prespala kar v kotu kuhinje. A glede na njegov indijanski greben na
glavi verjetno nista mogla veliko spati. A to je že njena
življenjska zgodba … Še najbolje jo je odnesla Eva, ki se
je pred zvočnim nasiljem do konca borila za svojo posteljo in tam
tudi ostala.
Ko so se zadetki končno mentalno in fizično izpraznili, je nastal
nov problem: dvojno žaganje drv. Neka uboga domorodka, ki je tudi
spala v sobi, ni in ni mogla umiriti svojih kolegov smrčačev, zato
je v prejšnjem stilu prižigala in ugašala luč, se jezila in
klela, končno pa odkrila varen pristan: Pajova postelja nad mano.
Ker ga je tako milo prosila, ji je Pajo odstopil del svoje postelje
in pristala je v širokem črnogorskem objemu. No, suha sta oba, tako
da ni bilo težav.
Ko se je končno vse umirilo, je zopet zaropotalo in tedaj sem se
zbudil. Kakšna nočna mora! Vstal sem in se odločil, da dan
posvetim raziskovanju pragozda in slapov, ki smo jih občudovali na
poti v Chazo Juan. A to je že zgodba za kako drugo priložnost. Ko
sem se pozno popoldne vrnil nazaj, sem z grozo spoznal, da je
domorodec z indijanskim grebenom res v hiši in da tudi mojega
mobitela ni nikjer. Je bila res samo nočna mora?
Komentarji
Objavite komentar