Noč brez podob

Zgodaj popoldne se je na dvorišče pripeljal džip z nekaterimi prostovoljci in domačini iz Salinas in napovedal prihod pohodnikov. Nekateri so se na pot podali že dan prej, drugi pa zgodaj zjutraj in po osmih urah hoje čez andske bregove so pozno popoldne počasi kapljali na travnato raven pred hišo. No, nekateri so se pripeljali še z džipi, z ranchero (tukajšnjim odprtim avtobusom), čakal sem samo še, da se kdo pripelje z motorjem ali prijaha na konju. A teh ni bilo.

Pisana množica skoraj 50 ljudi z vseh koncev sveta in domačinov je napolnilo »našo« majhno hiško s tremi prostori ter okolico, kjer je zraslo kakšne pol ducata šotorov vseh velikosti. Povsod pa pohodni čevlji, nahrbtniki in obleka. Vsaj polovice mladih ni nihče poznal, slaba četrtina je bila italijanskih prostovoljcev in civilnikov, še nekaj drugih iz raznih evropskih držav ter domačini iz Salinas pa še od kje …

In začel se je večer. Najprej nekaj steklenic piva, nato kakšen ducat, nato pa trije zaboji. Za začetek. Najprej en čik, nato še kakšen, nato pa zvijanje in tlačenje ter prižiganje. Vonj po travi. Ker so vsi odrasli in ker so svojevrstna skupina, se nisem kaj veliko motal okoli velike skupine, ampak jo počasi mahnil v posteljo, dokler je še prosta. Saj v družbi majhnih pikajočih živalic sploh ni tako slabo …

Mladi so se počasi vračali z večerje, ki so jo imeli zgoraj v vasi. Nato se je zaslišal ogenj in prijeten vonj kurečega se lesa je prodiral skozi pore z bambusom grajene hiške. Smeh in kitara, petje in pogovor. Nato so začele žvenketati steklenice in dimu se je pridružil oni drugi dim. Tako nekako je za večino potekal večer tja do druge nočne ure ali do trenutka, ko petelinček zapoje prvič.

Večina je že imela svoja ležišča, ali v šotorih ali pa v kakšnem vogalu naše hiše. Nakar v sobo prihrumi podivjana horda domorodskih zadetkov (oprostite izrazu, a bolj milega in lepega izraza se ne morem spomniti), nažge vse luči in med vriščem in vpitjem raziskuje in se huduje, kje in kako bi lahko ležali. Nadaljuje se zunanje dogajanje z dodatkom kričanja in scanja vsepovsod okoli hiše, v katero se odlično sliši tudi zapenjanje zadrge …

Enaka zgodba se ponovi ob tretji nočni uri ali ko petelinček zapoje drugič. Zadetki ponovno zavzamejo 3x5 metrov veliko sobo s štirimi pogradi in dodatnim ležiščem ter prostorom pod streho. Zijal in režanja ni manjkalo, ob tem pa so iz ust letele pute in mierde kot za stavo. No, iz ust in še iz kje je kakšno uro letelo tudi kaj drugega. Seveda ni manjkalo prerivanja in »padcev«, tako da je kar krepko trpela naša prtljaga, zložena po kotih. Ker sem polnil mobitel, je bil seveda na nahrbtniku, zato je hitro dobil noge in ni ga bilo več. Samo kabel za polnjenje in slušalke so ostale. Bil sem obrnjen k steni in obudil kesanje ter zmolil nekaj Zdravamarij, ker nikoli ne veš, kdaj bo kdo prišel z mačeto in me dal na pol, da bo imel prostor za ležanje.

Maja si je očitno izbrala dober del, saj se je po boju z enim zadetkom raje umaknila k enemu (menda) normalnemu domorodcu in prespala kar v kotu kuhinje. A glede na njegov indijanski greben na glavi verjetno nista mogla veliko spati. A to je že njena življenjska zgodba … Še najbolje jo je odnesla Eva, ki se je pred zvočnim nasiljem do konca borila za svojo posteljo in tam tudi ostala.

Ko so se zadetki končno mentalno in fizično izpraznili, je nastal nov problem: dvojno žaganje drv. Neka uboga domorodka, ki je tudi spala v sobi, ni in ni mogla umiriti svojih kolegov smrčačev, zato je v prejšnjem stilu prižigala in ugašala luč, se jezila in klela, končno pa odkrila varen pristan: Pajova postelja nad mano. Ker ga je tako milo prosila, ji je Pajo odstopil del svoje postelje in pristala je v širokem črnogorskem objemu. No, suha sta oba, tako da ni bilo težav.

Ko se je končno vse umirilo, je zopet zaropotalo in tedaj sem se zbudil. Kakšna nočna mora! Vstal sem in se odločil, da dan posvetim raziskovanju pragozda in slapov, ki smo jih občudovali na poti v Chazo Juan. A to je že zgodba za kako drugo priložnost. Ko sem se pozno popoldne vrnil nazaj, sem z grozo spoznal, da je domorodec z indijanskim grebenom res v hiši in da tudi mojega mobitela ni nikjer. Je bila res samo nočna mora?