Zapustiti moram ta dvorec ...
Iz don Boskovega cvetnika
19. septembra 1871 je štiriinosemdesetletna markiza, dobrotnica Oratorija, ki je stanovala na trgu Vittorio Emanuele 13, hudo zbolela in je zato poklicala don Boska, da bi se spovedala. Opravila je spoved, nato pa ga je vprašala: »Torej sem na koncu svojega življenja?«
Zmedeno ga je pogledala. Don Bosko ji je odgovoril, da samo Bog ve za konec našega življenja, zato lahko v miru čakamo v njegovem naročju, saj on razpolaga z nami, kot se mu zdi najbolje.
»Torej – je vročično vzkliknila gospa – torej bom morala zapustiti ta svet: bogastvo svoje hiše in vse, kar imam? Svoje sobane in salon? Dobro mi je bilo na tem svetu, zdaj pa ga moram zapustiti.«
Don Bosko jo je spodbujal, da obstajajo večje dobrine od tega ubogega sveta, ki jih Gospod pripravlja za vse, ki ga ljubijo, v zameno za vse svetne dobrote, ki so cenejše od blata.
Gospa je poklicala služabnike, da bi jo odvedli v salon. Prava norost. Kljub vsemu so jo odvedli v salon, poln najdragocenejših stvari in markiza je zahtevala, da jo posadijo za mizo, pogrnjeno z dragocenim perzijskim prtom.
»Don Bosko, ta prt je vreden 40.000 lir … in zdaj ne bo več moj …«
Obračala se je zdaj na eno, zdaj na drugo stran bogate sobe, kot bi se hotela posloviti od vsake stvari posebej … Malo za tem je v tem salonu zadnjič izdihnila!
(prim. Memorie Biografiche, X, 98)
Zmedeno ga je pogledala. Don Bosko ji je odgovoril, da samo Bog ve za konec našega življenja, zato lahko v miru čakamo v njegovem naročju, saj on razpolaga z nami, kot se mu zdi najbolje.
»Torej – je vročično vzkliknila gospa – torej bom morala zapustiti ta svet: bogastvo svoje hiše in vse, kar imam? Svoje sobane in salon? Dobro mi je bilo na tem svetu, zdaj pa ga moram zapustiti.«
Don Bosko jo je spodbujal, da obstajajo večje dobrine od tega ubogega sveta, ki jih Gospod pripravlja za vse, ki ga ljubijo, v zameno za vse svetne dobrote, ki so cenejše od blata.
Gospa je poklicala služabnike, da bi jo odvedli v salon. Prava norost. Kljub vsemu so jo odvedli v salon, poln najdragocenejših stvari in markiza je zahtevala, da jo posadijo za mizo, pogrnjeno z dragocenim perzijskim prtom.
»Don Bosko, ta prt je vreden 40.000 lir … in zdaj ne bo več moj …«
Obračala se je zdaj na eno, zdaj na drugo stran bogate sobe, kot bi se hotela posloviti od vsake stvari posebej … Malo za tem je v tem salonu zadnjič izdihnila!
(prim. Memorie Biografiche, X, 98)
Komentarji
Objavite komentar