Na obrobju amazonske nižine (1)

Ko mi je José Luis omenjal možnost potovanja nekam daleč, sem bil seveda za. A pravzaprav nisem vedel ne kam gremo ne kaj bomo tam počeli. V nedeljo zjutraj smo direktor Rafael, ekonom José Luis in moja malenkost sedli v avtomobil in se odpravili na 12 ur čiste vožnje. Na poti sem izvedel, da gremo precej dlje od glavnega mesta Bogotá, a še vedno mi ni bilo jasno, kaj bomo tam videli in počeli …

Nekaj več kot 600 km dolga pot se je vlekla tudi zato, ker je Kolumbija glede infrastrukture kakih 25 let za Slovenijo. Pravzaprav šele začenja z gradnjo avtocest, ki bodo pravi podvig, saj je dežela zelo hribovita. Na poti sem opazil, da se lahko na štiripasovnih cestah prehiteva tako po desni kot po levi, da imajo t. i. avtocesto pravico uporabljati tudi pešci, kolesarji in vprežna vozila. Seveda pa so vse ceste plačljive, tudi če niso avtoceste …

Pot nas je vodila čez centralno kordiljero proti jugovzhodu, med hribovjem, kjer se je še pred nekaj leti skrivala gverila in zato je bila pot po tej cesti smrtno nevarna. Pri kraju Doradal smo se peljali mimo vhoda v Escobarjev živalski vrt. Če se ne motim, je to kraj, kjer se po pisanju našega nacionalnega portala nahaja največji trop povodnih konj zunaj Afrike, ki se v raju brez sovražnikov veselo razmnožujejo. Nad vhodom je Escobar postavil na ogled malo zasebno letalo, s katerim je pretovoril prve kilograme in začel s svetovno znano mamilarsko trgovino …

Reka Magdalena deli Kolumbijo na vzhod in zahod

Pot je nato preko največje kolumbijske reke Magdalena vodila do glavnega mesta. V njem smo se ustavili le na kosilu v nekem megalomanskem trgovskem kompleksu na obrobju. Bogotá D. C. leži na planoti vzhodne andske kordiljere na višini 2.600 metrov in šteje za pet (5!) Slovenij prebivalstva. Ko smo se nato peljali poglavni tranzitni cesti skozi mesto, so mi v oči padle močno ograjene mestne četrti oz. kompleksi stanovanjskih blokov, ki so imela varovane vhode, visoko ograjo pa je večinoma zaključevala električna žica! In seveda so se iz daljave približevala obrobna naselja barak. Le da jih je bilo tu celo morje in kamor je segal pogled. V primerjavi z bogotskimi barriosi se zdijo medellinska prav majhna. Rafael je potrdil, da živi v bogotskih barakah za skoraj dve (2!) Sloveniji ljudi. Torej štirje milijoni ljudi! Tudi v Bogoti imajo salezijanci podobno, a večjo socialno ustanovo, ki deluje v teh barakarskih naseljih. Meni se je vseeno zdelo, da je to le kaplja v morje začaranega kroga revščine in nasilja vseh vrst.

Prihod v Bogoto

Štiripasovna cesta se je zožila na dvopasovno, se nadaljevala čez prelaz in se v gromozanskih ovinkih začela spuščati v strmo globino. Meglice so spuhtele in obdala so nas bujno zelena pobočja, ki jim ni bilo videti konca. Vsake toliko smo se peljali mimo vojaške kontrolne točke. Vojska v Kolumbiji izvaja nadzor in lahko brez vprašanj ustavi in identificira vsakega civilista. Ker so vsakokrat dvigovali palce, Jose in Rafael pa sta jim vrnila pozdrav, sem mislil, da je to nekakšen dogovorjen znak, da vse poteka brez težav. A Rafael me je nato podučil, naj tudi sam dvignem palec v pozdrav. Ta znak namreč pomeni, da nisem čavist, torej sem desničar in podpiram vojsko. Šele na spletu sem odkril, da je čavizem levičarsko gibanje, ki izvira od venezuelskega predsednika Huga Chaveza. Podpora vojski gor ali dol, veselo sem dvigal in kazal palec, tudi ko smo se vozili mimo vedno bolj oboroženih vojakov, ki so stali ne le v senci dreves, temveč celo poleg težkih oklepnikov. Res da smo se vozili proti Venezueli, a do meje je še dan ali več vožnje …

Barriosi glavnega mesta Kolumbije

Končno smo prišli na ravnino. Pravzaprav na obrobje velikanske amazonske ravnice, ki zavzema severni del južne Amerike. Villavicencio je bilo prvo večje mesto po Bogoti. Zmračilo in znočilo se je, a vožnje še kar ni bilo konec. Komaj sem še sledil krajem Acacias, Guamal, Humadea, Cubarral in El Castillo. Ravna in lepa cesta, ki me je v temi že uspavala, se je nenadoma končala, ko smo sredi ničesar zavili na kolovoz, poln globokih luž. Tudi kolovoz se je končal in peljali smo se le še ob robu močvirnatih travnikov. Dvakrat smo si morali odpreti ogrado, da smo prispeli na blatno dvorišče majhne pritlične pristave. Vonj po živini, pasji lajež, mačje smukanje in kokošje godrnjanje me je prepričalo, da smo pravzaprav prišli na ranč! Daleč od sveta sem se ozrl v nebo in zagledal mogočno zvezdnato nebo …