Še ena o el cuchotu

Iz Majinega dnevnika

Res so glavni, in potrebnih bo še nekaj let dela, da se bo kaj spremenilo. Z otroki je na igrišču potekal dopoldanski živ žav in direndaj. Igre, prijeten nemir in razigranost. Otroški nasmehi in odkritosrčnost. In če človek ni do zadnje sekunde previden, nesreča nikoli ne počiva. Fant si je ob padcu zlomil roko. Potrebno je bilo v bolnišnico in seveda pred tem obvestiti starše, če ga lahko pridejo iskat in ga morda oni odpeljejo k zdravniku. Oglasila se je mama, ki je bila v službi in ni mogla priti do odročnega Bello Orienta. Četrt je na tako odročnem kraju sredi strmih bregov, da niti rešilec ne bi prišel do tja. Fant je jokal kot dež. Malo zaradi strahu, moralo pa ga je tudi zares boleti. Profe se je odločila, da pokliče taksi. Nekaj časa je trajalo, da je prispel. Solze so pojenjale, vendar bolelo je še vedno. Naposled je taksi le prišel.

Fant pa zopet v jok. »Ne grem v taksi! Hočem, da gre el cucho z mano. Profe skoraj ni mogla verjeti, da je izrekel kaj takega. »Jaz grem s tabo, v bolnišnici pa čaka tvoja mama.«

»Ne, ne grem notri!« Potrebnega je bilo še nekaj pogajanja in prepiranja, da smo fanta le spravili v avtomobil. Saj si znate predstavljati in vživeti v pogajanja, kajne? Poleg taksija je bila še gruča otrok, ki so ob vreščanju in joku fanta kar utihnili.

Kaj hitro so se našli posamezniki, ki so po tem, ko se je el cucho prikazal na ulici, skoraj leteli do njega in mu povedali, kaj se je zgodilo in kako ga je fant klical.

Ena proti nič za kombote v igri z Derecho a soñar. El cuchotov nasmeh in ponosna ter pokončna drža v tistem trenutku pa vseeno nista bila poraz za nas. Tako kot nezadostna ocena ni konec sveta. Je rezultat, da zaenkrat še ni narejenega dovolj. Tudi fant se je popoldne že prikazal z mavcem.