Muzikal na rimski način


Zbral sem pogum, »natreniral« avtobusne linije in na večer odšel v gledališče na ogled muzikala Jesus Christ Supertstar. Prijazna hostesa me je prestregla na vhodu in me pospremila do mojega mesta ter mi prav odštela rezervirani sedež! Sredi tedna se ljudi ravno ni trlo, a bilo jih je dovolj, da se je mednje pomešala četica karmeličank (po moje kakšna reformirana veja), ki so na moje veliko začudenje in ne preveliko začudenje večine prišle na ogled tega spektakla. No, na drugi strani pa je sedel gospod s čepico, kakršne vidimo po muslimanskem svetu, tako da … Iz večine povprečnežev sta mi v oči padli mati in (verjetno) hči v sprednji vrsti. Mati je bila v gledališču primerni toaleti, napudrana in okrancljana z verižicami, zapestnicami in uhani, hči pa kot večina mladih. In zaželela si je osvežitve. Hči ji je iz torbe podala kokakolo. Mati jo je odprla in – brizg – so mehurčki svobodno zadihali po njenem oprsju! A glej ga zlomka. Proti vsem mojim pričakovanjem se mati ni ne razburila in skrila neprijetnosti, temveč se začela smejati na vse grlo. Hči ji je v smehu podala robček in začela se je mini čistilna akcija. A smeha ni in ni bilo konec, tako da je mati uspela narediti le kakšen požirek in že se je muzikal začel.
Dogajal se je na stopnicah amfiteatra, v katerega je bil »vdelan« tudi 8-članski orkester. Znanim in manj znanim melodijam in pesmim, pospremljenimi s plesom iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja smo lahko prisluhnili v angleščini. Priznam, da so se italijanski umetniki zelo potrudili in je bila angleščina (vsaj za moja ušesa) zelo pristna. Spektakel, ki je s pavzo trajal dobri dve uri, je več ali manj zvesto sledil filmu, ki sem ga nekoč nekdaj gledal. Na trenutke se je dogajanje prestavilo s stopnic tudi v dvorano med ljudi in celo pred dvorano z neposrednim prenosom na posebni ekran, ki je bil sestavni del kulise. Vseskozi so se v ritmu glasbe na tem ekranu pojavljali tudi bistveni citati iz evangelijev in tako so lahko tudi »pametni« Italijani sledili vsebini. Ob prikazu Jezusovega križanja so sceno zopet popestrili s podobami iz današnjega časa, začenši s koncentracijskimi taborišči in terorističnimi napadi na dvojčka, lakoto, obšli pa niso niti podob italijanskih politikov …
Izmed likov sta najbolj izstopala Magdalena in Juda s svojimi nastopi in tudi z glasom, saj sta pela zares odlično, malo manj Jezus in drugi … Sploh sem dobil vtis, kot da Jezusov lik ostaja umirjen, rahlo odmaknjen in tako še bolj nasproten človeškemu hlastanju po oblasti in imetju. Z umetniškega vidika povprečnemu spektaklu doda vrednost vedno inovativen način posredovanja Jezusovega nauka in misli, ki se za razliko od Lloydove angleške vsebine z italijanskimi citati zelo približa pravemu evangeljskemu oznanilu.
Sproščujoč večer pa se ni spremenil v »načrtovani« polnočni strah pred ulicami Rima, saj mesto živi in veselo utripa tudi ponoči in »trening« avtobusnih nočnih linij me je brez težav pripeljal pred domača vrata.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

Ulcinjske soline in plamenci