Naj vas tale naslov ne zavede, da bo na vrsti kaka napeta zgodba, saj sem prevec utrujen, da bi jo spravil iz sebe ... Sobota je bila mirna, "naziramo" se z izdatnimi kolicinami rukole, ki raste pred Lavro Vicuno in verjetno zato ni nobenega sledu o kaksnih boleznih in slabostih!
Popoldne v centru poteka verouk. Na kupu so se zbrali vsi meni poznani kateheti Gilberto, Vasco, Vanny (oh, Kristina, al' je tako zadrzan!) in Nito. Ker sem ze predlani bil pri Gilbertu (Kamilu, ki to vec ni ...), sem sel tokrat k njegovemu nekdanjemu ucencu Nitu v prvi razred. Ja, pri delavnicah sem ga imel za mladega najstnika, ki pridno pomaga, pri verouku pa sem ga obcudoval kot velikega kateheta! Res da sem sedel v zadnji klopi in pridno poslusal, a otroci so ga kar pozirali z ocmi in odprtimi usti ... Kako je razlagal, da je bolje verjeti Jezusu kot hudim duhovom! Preprosto, slikovito, s srcem. Na misel mi je celo prislo, da poslusam bodocega svetnika. Vedno bolj sem preprican, da so mladi tisti, ki jim moramo verjeti, ki nam imajo veliko povedati na popolnoma drugacen nacin, kot smo mi navajeni ... In jaz naj bi se hvalil, da sem v misijonih! Saj vedno vec prejmem, kot dam. Mogoce bi bilo bolje, da bi rekel, da so to neke vrste duhovne vaje ali pa duhovna bolnica ...
Zvecer smo odsli k masi za mlade v zupnijo, tokrat kar sami med barakami. Pa saj nas ze poznajo. Ce pa ze kaka gruca otrok krici Cines, Cines (Kitajec, Kitejec), se obrnem in jih pozdravim po potrugalsko, nato pa se malo "naderem", da smo Evropejci in pokazem in da imajo Kitajci posevne oci ...
Med maso so bili krsti nekaterih zeninov in nevest ter osem porok! Kaj podobnega se tudi nisem dozivel. Kako je cerkev ploskala in zahtevala poljub! Na trenutke se je zdelo, kot da vlada popolni kaos, saj so vsi govorili, komentirali, ploskali, se sprehajali ... tam nakje spredaj pa so si zenini in neveste obljubljali zvestobo. A pri povzdigovanju je bila popolna tisina ...
V trdi temi smo se vracali s sestrskim dzipom, ki ki ga je vozila kdo drug kot s. Maribel. Pa sploh nismo bili sami. Tako od oka nas je bilo kakih 25, nekaj spredaj, vecina pa zadaj na prikolici! Angolce je zeblo, mi pa smo uzivali v voznji. S. Maribel ima tezko nogo, zato smo cez luknje kar leteli. Najbolj so to obcutili tisti, ki so sedeli, tudi Janja in Sasa. Taka voznja je res uzitek ...
Naj vas tale naslov ne zavede, da bo na vrsti kaka napeta zgodba, saj sem prevec utrujen, da bi jo spravil iz sebe ... Sobota je bila mirna, "naziramo" se z izdatnimi kolicinami rukole, ki raste pred Lavro Vicuno in verjetno zato ni nobenega sledu o kaksnih boleznih in slabostih!
Popoldne v centru poteka verouk. Na kupu so se zbrali vsi meni poznani kateheti Gilberto, Vasco, Vanny (oh, Kristina, al' je tako zadrzan!) in Nito. Ker sem ze predlani bil pri Gilbertu (Kamilu, ki to vec ni ...), sem sel tokrat k njegovemu nekdanjemu ucencu Nitu v prvi razred. Ja, pri delavnicah sem ga imel za mladega najstnika, ki pridno pomaga, pri verouku pa sem ga obcudoval kot velikega kateheta! Res da sem sedel v zadnji klopi in pridno poslusal, a otroci so ga kar pozirali z ocmi in odprtimi usti ... Kako je razlagal, da je bolje verjeti Jezusu kot hudim duhovom! Preprosto, slikovito, s srcem. Na misel mi je celo prislo, da poslusam bodocega svetnika. Vedno bolj sem preprican, da so mladi tisti, ki jim moramo verjeti, ki nam imajo veliko povedati na popolnoma drugacen nacin, kot smo mi navajeni ... In jaz naj bi se hvalil, da sem v misijonih! Saj vedno vec prejmem, kot dam. Mogoce bi bilo bolje, da bi rekel, da so to neke vrste duhovne vaje ali pa duhovna bolnica ...
Zvecer smo odsli k masi za mlade v zupnijo, tokrat kar sami med barakami. Pa saj nas ze poznajo. Ce pa ze kaka gruca otrok krici Cines, Cines (Kitajec, Kitejec), se obrnem in jih pozdravim po potrugalsko, nato pa se malo "naderem", da smo Evropejci in pokazem in da imajo Kitajci posevne oci ...
Med maso so bili krsti nekaterih zeninov in nevest ter osem porok! Kaj podobnega se tudi nisem dozivel. Kako je cerkev ploskala in zahtevala poljub! Na trenutke se je zdelo, kot da vlada popolni kaos, saj so vsi govorili, komentirali, ploskali, se sprehajali ... tam nakje spredaj pa so si zenini in neveste obljubljali zvestobo. A pri povzdigovanju je bila popolna tisina ...
V trdi temi smo se vracali s sestrskim dzipom, ki ki ga je vozila kdo drug kot s. Maribel. Pa sploh nismo bili sami. Tako od oka nas je bilo kakih 25, nekaj spredaj, vecina pa zadaj na prikolici! Angolce je zeblo, mi pa smo uzivali v voznji. S. Maribel ima tezko nogo, zato smo cez luknje kar leteli. Najbolj so to obcutili tisti, ki so sedeli, tudi Janja in Sasa. Taka voznja je res uzitek ...
Komentarji