Prvi prekrsek v Bengueli

Naj tokrat zacnem pri koncu ... V solskem centru je vlada v lanskem letu opremila racunalnisko ucilnico s 15 racunalniki ... kjer potekajo tecaji informatike in racunalnistva. Za nas prostovoljce sta bila dolocena dva racunalnika v predsobi, kjer se lahko po mili volji izzivljamo nad novodobnimi komunikacijami. A kaj, ko od teh dveh eden ne dela, na drugem pa visita Sasa in Janja ... Jaz pa nebodigatreba sem sel v racunalnisko ucilnico in prizgal racunalnik, ki je imel podaljsek v mrezi in tako sedaj veselo pisem tale blog ...
Popoldne smo torej prispeli v Benguelo z avtom. Cesta odlicna, iz Lobita, kjer se bo pel cudovit most, pa vse do Benguele, je ze narejena avtocesta. Seveda afriska, s prehodi za pesce! Nas sofer je bil tokrat usluzbenec signor Gashpari.
A preden smo potovali, smo ga zaceli ob 5.30 zjutraj v Luandi, v inspektorialni hisi sester HMP, kjer smo prebili prvo angolsko noc. Da smo vse to lahko poceli, so nas se prej na letalisce prisle iskat sestre s sestro Zvonko na celu. Gneca na cesti nas kot po navadi ni pustila hiteti, zato smo kljub zgodnji popoldnaski uri na letaliscu na cilj prispeli v zgodnjih vecernih urah. Pa tudi cakanje na zgubljen kovcek s. Metke nam je vzelo kar nekaj casa v letaliski avli. Seveda kovcka nismo dobili ...
Je pa polet iz Trsta pa vse do Luande potekal brez zapletov. Edino v Rimu smo imeli na sreco dovolj casa, da nam je prijazna teta za salterjem naredila karte za naslednja dva leta od Rima do Adis Abbebe in od Adis Abbebe do Luande. Delala pa jih je kaki dve uri! Res da nas je trinajst, a je kljub temu na trenutke svojo prijaznost spreminjala v cudne face in se jezila na sodobno tehniko ... podobno kot jaz sedaj, ko iscem c-je in z-je ... in cakam pri pocasni povezavi ...
Ampak Benguela je pa zakon, pa ceprav se nismo zaceli. Nito, Jamba, Efiel so ze cakali ... in sprasevali po Lavri, Kristini, Hieronimu, pa po s. Mateji, Speli in seveda po Karmen ...
Da ne pozabim omeniti se cetrtega clana benguelske ekipe: letos imamo privilegij, da imamo s seboj gospoda v podobi zupnika Andreja. K masi bomo pa vseeno hodili (vsake toliko) v zupnijo!

Komentarji

  1. Suhi jaz že veselo berem tvoj blog, tako da ne opusti tega hobija in še s kakšno slikico nas prseneti.
    Kristina in Hieronim sta z mislimi v Angoli, a se kot vidim, tolažita preko interneta. Res se vidi, da imata angolatožje.
    Lepo se imejte pa velik dela vam želim. Pozdravi mi ekipo s s. Metko na čelu.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala Bogu, končno nekaj osvežujočega na tem internetu. Se je splačalo čakati eno leto.

    OdgovoriIzbriši
  3. Marko, zelo lepo je brati blog, še najboljše pa je biti spodaj. Vse Angolance pozdravi!! Pa seveda na sestre ne pozabi;) Lp! Geronimo;)

    OdgovoriIzbriši
  4. Me veseli, da si se oglasil. Ocitno tudi vrocina ne pride do zivega novodobni tehniki. Pustolovscine ob prihodu in "spokojnost" v Rimu so vas ustrezno pripravile za delo. Benguelski zakon pa naj izzge "blagoslov" namestnika.

    Z veseljem bom prebiral novice. Lep pozdrav vsem

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

Ulcinjske soline in plamenci