Muezinova in naša molitev

Prvi dan v Sveti deželi

Čeprav smo v Izrael prišli že včeraj, smo se po dolgih in mučnih varnostnih postopkih le prebili v najbolj varovano državo na svetu. Veliko skupino 55 mož in žena (z otroci vred) sestavljamo najrazličnejši profili: župniki in duhovniki vseh vrst in oblik, nune in sestre, tako ali drugače posvečene osebe, študenti vseh vrst teoloških smeri na raznih rimskih univerzah in za nameček še pristna rimska zakonca s svojima hčerama.

Da smo tudi katoliška skupina, pa ne samo v cerkvenem smislu, pove tudi podatek, da prihajamo iz kar enaindvajsetih (21!) držav (Slovenija, Italija, Francija, Španija, Poljska, Albanija, Mehika, Kuba, Gvatemala, Venezuela, Kolumbija, Brazilija, Argentina, Etiopija, Nigerija, Angola, Ruanda, Indija, Tajska, Indonezija in Filipini). V tako pisani druščini gotovo ne bo dolgčas.

Zaradi velikih požarov in zamudnih kontrolnih postopkov smo izpustili Hajfo in se takoj podali v Nazaret. Danes smo ogled začeli z Marijinim oznanjenjem. Neka grška pravoslavna tradicija pravi, da se je angel Mariji prikazal dvakrat: najprej pri vaškem vodnjaku, kamor je šla po vodo, a ker se je prestrašila in zbežala domov, je šel za njo in ji na domu oznanil veselo novico … kakorkoli že, stopati po Nazaretu, kraju teh dogodkov, je nekaj povsem drugega kot pa modrovati ali duhovičiti po naših cerkvah in kapelah …

V Kani smo pri cerkvi sv. Bartolomeja ravno prisluhnili evangeljskemu odlomku, kako se Jezus sreča z Jernejem, ko se je iz vaške mošeje oglasil zvok muslimanske molitve. Bilo je poldne. Naključje ali ne, a prvič se mi je zdelo, da lahko še tako različna molitev združuje. Prisluhniti evangeliju v melodijah molitve Korana je mogoče za nekatere heretično, a zame je bilo nekaj povsem novega in globoko doživetega.

Na gori Tabor smo skozi molitev občudovali štiri freske, ki predstavljajo štirikratno Jezusovo spremenitev: rojstvo, evharistija, darovanje na križu in vstajenje. Seveda voditelj Luis Gallo ni mogel brez apokrifnega dodatka evangelijem o pogovoru med Jezusom in Petrom na tej gori … kot vemo, hoče Peter postaviti tri šotore: enega za Jezusa, enega za Elija in enega za Mojzesa. Jezus ga pohvali, da je tako skrben in ga vpraša: »Zakaj ne postaviš še zase enega?« Pa mu Peter odgovori: »Jaz ga ne potrebujem, ker ga imam že v Vatikanu!«

Po večerni procesiji z lučkami v baziliki Marijinega oznanjenja smo se zgubljali po nazareških ulicah in kramljali. Ugotovili smo, da ta procesija ni bila nič kaj »cerkvena«, saj so bili v ospredju ne dostojanstveniki, župniki ali menihi, temveč kar vsi: mladi, ženske, otroci, ki so ob zaključku procesije napolnili prezbiterij ob Marijini votlini. In nekdo je dodal: »Da bi te spustili v vatikanski prezbiterij? Niti pod razno!«

Z Riccardom imava to srečo, da spiva v drugem hotelu, 20 minut oddaljenem od prebivališča drugih, zato sva opravila še dodaten večerni sprehod z odličnim pogledom na Nazaret. In ko sva se menila o molitvi, se je Riccardo spomnil, da v očenašu ne molimo za Cerkev, temveč za Jezusovo kraljestvo, ki je mnogo več kot le Cerkev … ostali del pogovora si lahko predstavljate. V teh krajih se počutim nekako svobodnejši … pred spanjem pa sva si privoščila še neki domači alkoholni brezbarvni zvarek, ki z dodatkom vode postane bel kot mleko … menda nekaj znanega, a si nisem zapomnil imena.