Prvi (in zadnji) obisk v Rimu, začinjen s kostmi in kapučinom

Prišel je nov vikend in z njim obisk na najvišji ravni. No, najvišja raven se seveda ne poda navadnim smrtnikom, saj je njihovo poslanstvo kaj več od navadnega preživetja, je pa zato vmesna raven tista, ki povezuje vse te salezijanske sfere …
Moj zakoniti ravnatelj je poleg okrepitev pripeljal s seboj tudi malo skrbi, ki pa sva jih s skupnimi močmi uspela rešiti. Seveda se je vmes zvrstilo toliko dogodkov, da jih je nemogoče povezati v urejeno in zaključeno enoto, kot je to primer tega zapiska …
Najprej smo si misijonski tečajniki ogledali Katakombe sv. Kalista, ob katerih smo lahko občutili utrip prve Cerkve in obiskali grobove mučencev. Sledil je ogled sedeža italijanske organizacije za prostovoljce (VIS), kjer smo zvedeli vse o denarju (!). In nato se je začel »slovenski salezijanski vikend«.
Po napornem delu sva z ravnateljem obiskala kapucinsko kripto na cesti beneškega Viktorja. Zame zelo zanimiv kraj, za mnoge pa prava grozljivka. Prvi kapucinski samostan je tu zaživel v letih 1626-1631, kamor so se kapucini preselili iz starejšega samostana Svetega Križa na Kvirinalu. Med drugim so preselili tudi posmrtne ostanke svojih sobratov. Po tedanji navadi so pod cerkvijo pokopavali svoje sobrate in to prakso so uveljavili tudi na novi lokaciji.
Tako je bilo vse do leta 1870, ko je cvetoč samostan gostil mnoge kapucine z vsega sveta, saj se je tu skozi dolga stoletja nahajalo tudi vodstvo reda. Nabralo se je zelo veliko posmrtnih ostankov, okoli 4000 okostij. Zato so tudi urejali in sistematizirali »podcerkveno« pokopališče. Po nekaterih podatkih so vse kosti uredili v ornamente zaradi Napoleonovih zahtev, da je treba posmrtne ostanke premakniti stran od človeški prebivališč, kar velja tudi za samostane in cerkve.
Kakorkoli, danes lahko občudujemo šest urejenih prostorov (kripta vstajenja, kapela, kripta lobanj, kripta medenic, kripta golenc in stegnenic in kripta okostnjakov), v katerih nas pozdravijo tudi v meniške kute oblečene mumije svetih in manj svetih kapucinov …
V Vodniku sem odkril, od kod ime kapučino (it. cappuccino – kapucin): pijača je dobila ime po kapucinu Marku iz Aviana, ki jo je iznašel za potrebe vojske(!). Več o tem blaženem lahko najdemo v oznanilih ali na spletnih straneh župnije Solkan.
Kot se spodobi, smo vsi skupaj zaključili z »uradnim« srečanjem v Frascattiju na dobri porketi in še boljšem vinu. Rimski doktorji iz prvega avtomobila so se sicer zelo čudili, kako to, da se ob obisku predstojnika na tako kratki vožnji moli rožni venec, a so hitro zaključili, da je to veljalo za večernice … dejstvo pa je, da se pri rožnem vencu ni treba pogovarjati o aktualnih stvareh … V drugem avtomobilu s preprostimi sobrati teh težav nismo imeli …
Začetek adventa je bil zares lep in vesel, a med vsemi duhovnimi in telesnimi dobrotami se je kmalu pokazal oster pelin, značilen za velikonočno tridnevje …

Komentarji

  1. joj, ko tole beremo doma se spomnemo kako je blu lušnu, ko smo se mi sprehajal po fraskatiju. ja dobro kapljico majo tm gor. bomo kj ponovl?
    žibert

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

Ulcinjske soline in plamenci