Mehki cofek

Spomini na prostovoljstvo v Angoli za drugi dan božične devetdnevnice
Tako kot sta Marija in Jožef potovala v Betlehem, odpotujmo tudi mi med naše črne prijatelje v Angolo. Dandanes potujemo zelo udobno, največkrat z avtom, v šolo z avtobusom, na daljša potovanja celo z letalom. Tudi v Angoli imajo avtomobile. Velike džipe. Pa ne ravno zato, ker bi bili bogati. Ceste v Angoli so namreč polne lukenj, takih velikih, da se lahko celo skriješ vanje. Zato tisto potovanje ni nič kaj udobno. Vedno te premetava, enkrat z glavo butneš ob strop, drugič te zanese k vratom, v naslednjem trenutku skoraj padeš s sedeža. Še molitve za srečno pot ne moreš zmoliti v »enem kosu«, saj ti sunek cestne luknje vzame sapo.

Zato smo najrajši hodili peš. Večina prebivalcev hodi peš. Ob cestah in poteh hodijo ljudje od ranega jutra do trdega mraka. Na polja, na tržnice, po vodo, nekateri v službo, otroci pa se prav tako ob cestah igrajo, saj ne morejo vsi v šolo. Ker je premajhna, tudi če je zastonj. Seveda bi radi šli v šolo, da bi se kaj naučili. Da bi dobili vsaj en topel obrok hrane.

Zato so zelo vedoželjni. Sprašujejo nas vse mogoče in kot po čudežu se kar razumemo. Od kod prihajaš? Iz Slovenije. Nič. Iz Evrope. A, to je pa daleč … Kako pa? Z letalom. Joj, jaz bi se tudi peljal z letalom. Pa spet drug pogovor: Kako pa živite pri vas? Lepo, odgovorim, saj se nočem hvaliti z vsem mogočim, kar imamo na razpolago. Se učiš? Ja, sem se učil, sedaj pa že delam. Jaz tudi hodim v šolo na misijonu. In rad bi bil učitelj, ko bom velik. A moram vsake toliko pomagat stricu, ki je ribič. Če kaj ujamejo, me pokliče na obalo, da pridem pomagat in nato ulov odnesem na tržnico.

Pa še en zanimiv pogovor se je odvil. Koliko pa imaš bratov in sester? Enega brata. Samo? Kako pa to? Ali so drugi umrli? Kako to misliš, ne razumem. Ali so umrli še čisto majhni in je le eden preživel? Ne, imam pač samo enega brata. Ali je mama zbolela? Ne neha in ne neha spraševati. Ne, nič ni bolna. In po dolgem razlaganju sem spoznal, da je zanje družina, velika družina, največje bogastvo. Več imaš bratov in sester, več veljaš. Prav pomilovali so nas, ker izhajamo iz tako majhnih družin. Sploh niso mogli razumeti, da je v Evropi pač tako.

Takšne in podobne pogovore sva imela z Efijelom, 16-letnikom, ki je prihajal pomagat na naše delavnice. In ker smo hodili tudi v bližnje vasi in predmestne četrti peš, smo ta čas izkoristili za pogovore. Ena lepših poti je vodila v ribiško vasico San Antonio. V nahrbtnike smo naložili vse potrebno za izdelovanje cofkov in se po peščeni plaži odpravili v vas. Za idilo se je skrivalo marsikaj: kolibe iz blata, pokrite z vejevjem, kuhanje kosila na dvorišču, težko delo ribičev, smeti, smeti, smeti …

Sestra Branca in naši prijatelji so poklicali otroke, ki so se plaho zbrali pri zapuščeni kolibi na plaži. Bolj s kretnjami in kazanjem kot z besedami smo jim razložili, kako bomo delali cofke. Posedli so se v mivko in se po naših navodilih pridno lotili dela. Škarje so izrezale majav krog, saj tega dela niso vajeni, ovijanje volne jim gre odlično, nato pa smo jim kar mi dokončali cofek. Tudi tokrat so se usta razlegla v nasmeh in obrigado (hvala) se je ponudil kar sam. Tisti pisani cofek je prekril vso revščino, raztrgano in umazano obleko.

Seveda so ta svoj izdelek odnesli domov. A gotovo ne bo dolgo visel v kolibi, saj že otroci vedo, da morajo preživeti. In trgovati se učijo tudi s tem, kar izdelajo … Večerno sonce se je utapljalo v obzorju Atlantika, ko smo se molčeči a zadovoljni vračali v misijon. Efijel je celo tekal za rakovicami po plaži in kopal za njimi v zlato mivko.

Kakšno bo naše današnje darilo za Jezusa v jaslicah? Povežimo v duhovni cofek čim več mehke pisane volne dobrih del, molitev in lepe besede. Tako se bo naše srce spremenilo v najmehkejše jaslice za novorojenega.