Mati

Spomini na prostovoljstvo v Angoli za peti dan božične devetdnevnice
Mama je v naših življenjih na prvem mestu. Tudi Bog je izbral Marijo za mamo svojemu sinu Jezusu, ki je prišel odrešit svet. Marija je naša mati in vzor vseh mam. V Angoli je to še posebno prisotno. Mati daje življenje, mati skrbi za otroke, mati se žrtvuje zanje. Prav mame so v Angoli tiste, ki rinejo življenje naprej.

To ni lahko in preprosto. Kar priznajmo, tudi naše mame imajo veliko skrbi z nami in za naše družine. V težkih letih begunstva so bile mame tiste, ki so pridelovale zelenjavo ali razne ročne izdelke, to nosile na tržnico in prodajale, da so preživele svoje otroke. Tudi danes je tako. Sprehod po benguelski tržnici pove vse. Tu mama z otrokom na hrbtu ponuja kokošja jajčka, tam mlado dekle čuva mlajša brata in prodaja manjokovo moko, spet naprej se materi v gruči svojih otrok pomenkujeta o prodaji paradižnika in melon. Da ne govorim o ribah. Tisti, ki jih ima rad, bi tu še užival: sveže, nasoljene, posušene, velike, male. Meni pa ne dišijo preveč.

Ko smo odhajali v primestno barakarsko naselje Rosario, nas je pot vodila mimo lokalne tržnice. Ker je naselje ob obali, prav tako tudi tržnica, so se ribe ponujale kar same. Zato smo tudi v delavnicah izdelovali ribe iz papirja. Po zapetem in zaplesanem bansu so se otroci posedli v mivko, mladi animatorji pa so nam pomagali razdeliti papir in škarje ter razlagati, kako izrezati ribo, ribjo plavut in usta. Nato pa so dobili barvice, narisali luske in oči ter jih pobarvali. Končno je sledilo še lepljenje plavuti in ust, tu pa se je zataknilo. Zaradi velikega števila otrok smo se odločili, da bomo sami lepili plavuti. A kolono je bilo nemogoče obvladati. Zato smo enostavno posedli na kamne in zagrnili so nas črni obrazki, ki so stegovali svoje roke pred nas. Najmlajši so zlezli večjim pod nogami, večji so svoje roke stegovali daleč naprej. Kot pri nas je tudi tam vsak želel takoj priti na vrsto in biti prvi. A sploh ni bilo tako hudo. V tej gneči sem lahko vsakega ogovoril, se mu nasmejal, pa tudi vsak je kljub prejšnjemu kričanju vrnil nasmeh in zadovoljen odšel »sušit« svojo ribo s plavutko.

Ob koncu se kar nismo mogli posloviti. Tisti, ki so svoj izdelek že končali, so ga odnesli domov po barakarskih labirintih in ob tem spodbudili druge, da so prihiteli na dvorišče, kjer se je med barakami stiskala cerkvica. Končno nam je zmanjkalo papirja, tudi lepilo je šlo h koncu in morali smo končati. A otroci so kar prihajali in prihajali. Njihove črne oči so sijale in roke so se stegovale za papirjem, ki ga ni bilo. Z obljubo, da se spet vrnemo, smo se poslovili, obdani z gručo otrok. Vsak se je hotel držati za roko in nas vsaj del poti spremljati.

Na poti proti misijonu me je animator Efijel potegnil na stran in dejal, da greva po drugi strani tržnice. Le zakaj, sem se spraševal. A odgovor sem dobil takoj za prvo barako. Efijel mi je ponosno predstavil svojo mamo. Ta kratek prizor bo trajal vse življenje. Ponosen sin in ponižna mati, branjevka na lesenem stolčku in s par čebri zelenjave. Njen pogled in utrujen obraz je sporočal veliko garanje in prizadevanje za preživetje svojih otrok, njena zgarana roka se je ponudila v pozdrav, sledil je globok poklon, kakršnega pri nas nismo vajeni. Sin ob njej se je zdel odrasel, ponosen na to, da je preživel in da se bo čez leto ali največ dve poročil in si ustvaril svojo družino. Življenje v Afriki se nadaljuje precej hitreje kot pri nas. Saj imajo le-tega največ in to lahko izkoristijo.

Riba je prastari simbol za Jezusa. Naj nas darila, ki jih bomo razdeljevali ali dobivali, spominjajo na Jezusovo dobroto, saj se obdarujemo prav zaradi pričakovanja Jezusovega rojstva. Pa na Jezusa ne pozabimo …