Najboljša "računalniška" igra
Spomini na prostovoljstvo v Angoli za četrti dan božične devetdnevniceČe zapremo oči, lahko z mislimi pohitimo k našim najboljšim prijateljem, pa naj bodo še tako daleč. Tudi Jožefa in Marijo lahko spremljamo pri iskanju prenočišča. Nekaj posebnega je občutek, da več tisoč kilometrov proč, nekje pod ekvatorjem v črni Afriki živi tvoj prijatelj; kot takega ga imaš seveda rad, vendar mu ne moreš nikoli po telefonu poslati kratkega sporočila niti ne po elektronski pošti zaželeti blagoslovljene bližajoče se praznike … Lahko pa zapreš oči, skleneš roke in dvigneš srce k Očetu, ki mimo razdalj povezuje svoje otroke.
Dejstvo, v kakšnih razmerah živi tretji svet, s kakšno revščino in pomanjkanjem se sooča, je gotovo nekaj, kar naj bi v nas vzbudilo sočutje in dobroto po zgledu uboge vdove. Ne pa tudi pomilovanja. Afriški otroci resda nimajo računalnikov. Tudi ne »game-boyev«, »walkmanov« in še marsičesa, kar Slovenci sploh ne znamo ustrezno prevesti. Koliko otrok in mladih te elektronske zadeve pripeljejo do odtujenosti in zapiranja v brezosebni svet. Revni Angolci tega nimajo. »Hvala Bogu!« si upam reči, čeprav si po obisku Angole in tej osebni izkušnji še tisočkrat bolj želim, da bi Afričani lahko živeli bolj dostojno življenje. Imajo namreč nekaj več … družijo se, iznajdljivi so pri igrah, več so drug z drugim.
Mladi Angolci so nas povabili na nedeljski izlet. Okrog dvesto mladih nas je na nedeljsko jutro krenilo na pot – po tistem, ko smo eno uro čakali na zbirnem mestu in smo že počasi izgubljali živce, naši črnski prijatelji pa se zaradi zamude niso povsem nič vznemirjali. Po dveh urah smo med pogovorom in smehom prišli na cilj. Videli nismo niti enega zdolgočasenega obraza ali naveličanih kretenj. V trenutku je bila ustvarjena zabava. Tik ob morju nekaj fantov z na pol prazno žogo igra nogomet, malo naprej dva fanta v rokah kak meter nad tlemi držita obroč, drugi pa vratolomno skačejo skozi in po mivki delajo kozolce. Skupaj z mlajšimi se igramo v mivki, vsi navdušeno oblikujemo križ. Poleg sedi spet ena skupina, vsi napeto zrejo v neko točko v tleh; v pesek so zakopali vrvico, sedaj pa jo mora tisti, ki je medtem mižal, najti. Pri nas ta igra ne bi prav nič »zažgala«. Mi pa smo kar padli noter in komaj čakali, da pridemo na vrsto. V mivki sta bili zapičeni dve palčki kakih 15 cm ena od druge. Ko si na vrsti, se moraš obrniti in zamižati, ostali pa so skozi ta »vrata« zakopali krajšo vrvico. Ko je mivka poravnana, se lahko obrneš in začneš ugotavljati, kje je vrvica zakopana. Voditelj drži v rokah začetek vrvice, sam pa najprej narišeš smer poteka vrvice, nakar jo voditelj počasi povleče iz mivke. Seveda zmaga tisti, ki pravilno ugotovi, kje med palčkama je speljana vrvica. Kaj če bi tudi mi poskusili kaj podobnega? Mogoče v pesku ali v snegu? Bi bilo zanimivo?
Videli pa smo tudi nekaj izvirnih igrač, narejenih iz smeti. Človeška domišljija res nima meja. Si predstavljate avtomobilček iz praznih pločevink od sprejev? Če sprej razdremo, dobimo pločevinko iz aluminija, iz katere naredijo avtomobilsko ohišje, vrhnji del s slamico pa uporabijo za kolesa. Še nekaj žice, da vse skupaj povežejo, in avtomobilček se celo pelje …Da ne govorim o afriškem nogometu! Igrišče je prašno dvorišče, žoga predrta, natikači pa ob igrišču čakajo svoje noge, ki se medtem veselo podijo za žogo. Pravilo je eno: zabiti gol. Seveda se igra razširi tja, kamor gre žoga: okrog zložene opeke, čez kup smeti, preko sosednjega »igrišča«, kjer druga skupina igra nogomet … Tudi sam se trudim, da bi kar najbolje igral, a male in gibčne črnčke je težko preigravati. Ob koncu se veseli poslovimo, rezultat ni pomemben, nataknemo svoje sandale in odidemo. A kmalu me podplati izdajo. In že se na obeh bohotita dva razkošna žulja. Naslednje dni sem pač hodil bolj po petah.
Ta izlet je bil eden izmed mnogih dokazov, da jezikovne pregrade niso nobena ovira za klepet, če si seveda človek klepeta želi. Ko smo benguelskim otrokom in mladim v naši polomljeni portugalščini, v kateri smo poznali le nekaj besed, kaj razlagali, so nas poslušali z očmi in ušesi. Skušali so ujeti vsak naš gib in prepoznati mimiko obraza. In ko so nekaj trenutkov kasneje oni nam kaj pripovedovali, niso pozabili, da morajo govoriti ne le z usti, ampak s celim telesom.
Bog nam je dal Zemljo, da jo obdelujemo in varujemo, ne pa onesnažujemo. Naj bo današnje darilo za Jezusa naše prizadevanje za čisto okolje, v katerega se bo čez par dni rodil Jezus.
